Živim v času, ko mi kot kolumnistu ne zmanjka tem. Dostavlja jih predsednik vlade, ki me s tem nenehno spravlja v stres: če sem na začetku tedna že odločen, o čem bom pisal, postaja ta zamisel z vsakim dnem do roka, ko moram oddati kolumno, z novimi Janševimi besednimi, zakonodajnimi in izvršilnimi izpadi vse bolj prekrita s plastjo nove nesnage in zato neaktualna. Morda bi se moral odločiti za kolaž dvovrstičnih komentarjev dogodkov, ki dušijo demokracijo, krepijo avtoritarnost oblasti in utirajo pot grabežu preostankov javnega premoženja – ali pa vsaj omogočajo zavijanje z očmi ob agresivnem in prostaškem besednjaku, ki ga oblast prenaša z domače ravni na planetarno. Ampak tak količinski pristop jemlje prostor za argumentiranje; monotematski komentarji kljub poplavi dogodkov ne bi smeli izumreti. Čeprav so dolgočasni.
Kako naj prepričam bralca v prebiranje besedila o navidez nevznemirljivem zakonskem predlogu (novela zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju), ki ...
