Meja je ljudi grobo razdelila in ko razmišljam nazaj, se mi zdi, da sta obe državi za te ljudi naredili mnogo premalo. Kajti povezani so še nekaj pomenili na tehtnici, ločeni na levo in desno stran reke pa ne pomenijo kaj dosti ne za Slovenijo ne za Hrvaško. Ljudje so si včasih pomagali, se poročali med sabo, govorili enako narečje. In bili v to nekako prisiljeni, da so lažje preživeli. Tu ni širnih in plodnih polj, tu so skopo odmerjene njivice, na obeh straneh doline pa samo še strmine, gozd, skalne stene.
Prekrasno okolje za turizem, oddih, za preživetje od zemlje pa ne tako zelo. Zato so odhajali za kruhom, zato odhajajo tudi zdaj. Ni služb, vse potrebne ustanove in servisi, ki jih potrebujemo dandanes za vsakdanje življenje, so bolj za silo kot zares. Še zanesljivega mobilnega signala ni, tukajšnji otroci so imeli med epidemijo vse prej kot enakovredne možnosti za šolanje, kot je vehementno zagotavljala naša šolska ministrica (največji paradoks pa je bil, da tem nekaj otrokom tu niso dovolili, da bi imeli pouk v živo, pa čeprav skoraj ni bilo obolelih za covidom, pa še tistih nekaj, ki so bili, so bili večinoma tu le prijavljeni, živijo pa tam, kjer so delovna mesta).
Na ta košček naše domovine se morda spomnimo poleti, ko je čas šolskih počitnic in dopustov za večino ljudi. Z našim obiskom seveda nekoliko pomagamo tistim, ki so ostali, zaslužiti s turizmom in jim tako olajšati preživetje. Ko pa avgusta pade prvi resen dež in se Kolpa ohladi, ostanejo tukajšnji ljudje spet bolj kot ne sami. Z občasnimi obiski obmejne policije.
Govorimo, da za državo ni dobro, da se obmejni kraji praznijo, da bi morali za to kaj narediti. Danes cesta in telefon ne zadostujeta. Če hočemo, da bodo ljudje v zgornji dolini reke Kolpe ostali (in tudi v vseh drugih »zgornjih dolinah reke Kolpe« po Sloveniji), bomo morali prebivalcem teh območij omogočiti, da bodo resnično postali enakovredni in enakopravni državljani. Pa čeprav se ekonomsko gledano »ne bo splačalo«.
Ali smo res ljudje le še takrat, ko prinašamo dobiček? Kajti drugače bomo tu imeli le še skansen z obnovljenimi in propadajočimi hišami – mnoge so lepi primerki tukajšnje ljudske arhitekture – ki bodo morda služile le kakšen mesec ali dva na leto.
