Sergeju Loznici so ruske oblasti, kot kaže, odprle vse razpoložljive filmske arhive iz stalinističnega obdobja in časa druge svetovne vojne. Po dokumentarcih o obkoljenem Leningradu, montiranih stalinističnih procesih in pogrebu Josipa Visarijonoviča smo zdaj dobili še dokument pokola 33.000 Judov leta 1941 v Babjem Jaru v okolici Kijeva. Blizu tega mesta je odraščal tudi Loznica, zato ga je »zgovorni molk« lokalnega prebivalstva intrigiral dolgo časa. Film ima naslov Babji Jar: Kontekst, kar pomeni, da z arhivskim gradivom pokrije celotno obdobje nemške okupacije Ukrajine do leta 1943, ko je Rdeča armada začela protiofenzivo, in sojenja nemškim vojnim zločincem po vojni. Povedano drugače, Loznica tragedijo v Babjem Jaru postavi v kontekst ukrajinskega in sovjetskega antisemitizma. Ker ob posnetkih divjanja wehrmachta po ukrajinskih vaseh in mestih prizori pokola umanjkajo, hitro postane jasno, da gre predvsem za dokumentarec o krivdni odgovornosti in tihem soglasju ukrajinskega naroda, ki je tudi po porazu okupatorjev obračunavalo z judovsko manjšino. Posnetki domačinov ob začetku nemške okupacije so zgovorni, v prosovjetskem Kijevu je sprejem ljudstva zadržan, medtem ko Harkov in Lvov naciste sprejmeta z navdušenjem. Babji Jar je bila tragedija, ki so jo povzročili nacisti, toda Ukrajinci so poskrbeli za encore; ob vseh grafičnih prizorih nasilja pa so nemara najbolj pomenljivi sklepni posnetki v barvah, ki ilustrirajo cinizem sovjetskih oblasti v letih po vojni: grapa pri Babjem Jaru, kjer so nacisti zakopali umorjena trupla, je od leta 1952 postala odlagališče za industrijske odplake!
Stone ponovno o JFK
Nekoč strogo zaupnih dokumentov ne sproščajo le Rusi, po filmu JFK (1991) so jih odprle tudi ameriške oblasti. Oliver Stone je s svojo uspešnico s Kevinom Costnerjem v vlogi tožilca Jima Garrisona in kontroverzno teorijo o zaroti dosegel, da so v času Clintonove administracije odprli del strogo zaupnih dokumentov v povezavi z atentatom na Kennedyja v Dallasu. Stonovo razočaranje nad molkom vseh največjih ameriških medijev pa je bilo konec devetdesetih let tolikšno, da se je po dodatnem odpiranju arhivov leta 2013 odločil posneti film, ki zdaj nosi naslov JFK Revisited: Through the Looking Glass.
Ob novih detajlih, ki potrjujejo irelevantnost zaključkov Warrenove komisije in razkrivajo nedoslednosti v zvezi z izhodno rano v predsednikovi glavi, poročili mrliških oglednikov in avtentičnostjo »čudežne krogle«, Stone artikulira dokaj prepričljivo tezo o drugem strelcu na trgu Daley, kar bi pomenilo, da je šlo za zaroto. Ali kot pravi Stone, »teorija zarote je zdaj postala dejstvo zarote«. Dveurni film je zmontiran v Stonovem karakteristično frenetičnem ritmu, detajli si sledijo z osupljivo hitrostjo, kot da bi gledalca želel zmesti in mu vsiliti svojo teorijo, ki stoji ali pa tudi ne. JFK Revisited je verjetno Stonov tranzicijski dokumentarec o mitologiji umora JFK. Morda bo do dokončnega odgovora prišel leta 2029, ko bodo za javnost odprli preostanek arhivskega gradiva.
