Arhitekta Kerševan in Kovač se v prispevku »Sporazum med mestom in vlado podpisan, meščani izrinjeni« (Dnevnik, 3. 7. 2021, str. 11) lotevata obsežne problematike projektov železniškega vozlišča v Ljubljani, ki postaja v zadnjem času spet aktualno. V prispevku omenjata, da je to razbrati iz poročanja v medijih. Gre namreč predvsem za poglobitev železniških tirov in umestitev proge za tovorni promet. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je veliko razpravljalo o poglobitvi železniške proge skozi Ljubljano. To varianto so zagovarjali predvsem inženirji gradbene stroke, specialisti za gradnjo železnic, politika pa je dosegla, da je ostala železniška proga na nivoju, predvidena sta bila dva velika podvoza (na Celovški cesti in na Dunajski cesti). Inženirji so dokazovali, da bo treba zaradi naraščajočega cestnega prometa zgraditi še veliko podvozov, kar se je pozneje tudi zgodilo. Eden od inženirjev, zagovornikov poglobitve, mi je pozneje pokazal izračune, da so bili podvozi dražji, kot bi stala poglobitev žleznice skozi Ljubljano. Tako pa je Ljubljana ostala do danes razklana na dve polovici; drastičen primer je Parmova ulica, ki nima izhoda.
K omenjeni razpravi o gradnji železniškega vozlišča v Ljubljani me moti zgrajen črn mastodont Situla ob železniški progi, ki bo lahko moteč. Po desetletju ali več od izgradnje zevajo v pritličju prazni trgovski lokali, ob zgradbi pa predstavlja prometni zamašek podvoz ob nekdanji tovarni baterij Zmaj. Tudi ta je že dolgo na seznamu razširitve in modernizacije.
Sprašujem se, ali bosta Kerševan in Kovač od pristojnih dobila odgovor na vprašanja, postavljena v pismu.
Dr. Ignacij Voje, Ljubljana