Moška košarkarska reprezentanca, istih »velikih ducat« (Luka Rupnik, Aleksej Nikolić, Klemen Prepelič, Edo Murić, Mike Tobey, Jaka Blažič, Gregor Hrovat, Žiga Dimec, Zoran Dragić, Vlatko Čančar, Jakob Čebašek, Luka Dončić), ki so Sloveniji pred poldrugim tednom na kvalifikacijskem turnirju v Kaunasu zagotovili zgodovinski prvi nastop na olimpijskih igrah, je danes v Radovljici končala prvi del priprav na olimpijske igre. »Fantje so bolj ali manj zdravi, bilo je le nekaj manjših poškodb, nekaj reakcij še na cepljenje proti covidu, ki so ga opravili posamezniki, a zdaj so vsi pripravljeni,« je dobro razpoložen najpomembnejšo vest sporočil selektor Aleksander Sekulič, medtem ko so njegovi igralci v ozadju v zelo sproščenem in vidno dobrem vzdušju opravljali uvodni del zadnjega treninga pred dolgo potjo na Japonsko, kjer jih najprej čaka še drugi, vključno s pripravami na kvalifikacijski turnir pa že tretji cikel priprav v tem poletju.

Drugačen Dončić

Omenjeno dolgo popotovanje v deželo vzhajajočega sonca bo 12 košarkarjev in 13 članov spremljevalnega osebja, v katero je všteto tudi celotno strokovno vodstvo, že nocoj začelo z vožnjo do Benetk, od koder bodo v jutrišnjih zgodnjih jutranjih urah poleteli proti Amsterdamu, od tam pa nato v Osako in naprej v bližnji Fukui. Tam bodo ostali do 21. julija in se nato preselili v dobrih 500 kilometrov oddaljeno tokijsko olimpijsko vas, kjer pa bi bilo nato dobro ostati čim dlje, po možnosti do predzadnjega dne olimpijskih iger, sobote, 7. avgusta. To bi namreč pomenilo, da bi Slovenija igrala tekmo za kolajno, saj sta oba, finale in tekma za tretjo mesto, na moškem košarkarskem turnirju na sporedu na ta datum. »Na olimpijske igre moramo iti z ambicijami, a ne prepotentni – daleč od tega, spoštujemo vsako ekipo. Verjamem pa, da bodo tudi drugi spoštovali nas in se nas bali,« omenjanje boja za kolajne ne moti tudi Sekulića, ki pa ob tem poudarja, da z izidom niso obremenjeni.

Da kakšno vnaprejšnje razmišljanje o izločilnih bojih ne pride v poštev, je sicer v veliki meri poskrbel že žreb, ki je zmagovalcem turnirja v Kaunasu že v skupinskem delu namenil svetovne prvake (Španija) in podprvake (Argentina), na papirju lažja tekma bi morala biti le tista z gostitelji Japonci. »Igre nasprotnikov še nisem preučeval, v tem delu priprav sem se osredotočal na druge stvari. Cilj tega cikla je bil igralce fizično dvigniti na višjo raven, zato je bil to morda celo najtežji del priprav, ob tem pa smo čas izkoristili za dodatno uigravanje in spoznavanje lastnega moštva in naših prednosti. Mike Tobey je denimo novinec v moštvu, konec koncev pa se ekipa lahko še bistveno bolj uigra tudi z Dončićem. Vseskozi namreč poudarjam, da je to je drugačen Luka, kot je bil tisti pred štirimi leti, zdaj je nesporni vodja ekipe in kot tak mora tudi sam začutiti igralce in spoznati, kaj lahko pričakuje od koga,« je še povedal Sekulič in ob omembi Dončića in Tobeyja tudi sam dodal, da se je hitro začutilo, da gre za medsebojno zelo kompatibilna igralca.

Brez pripravljalnih tekem

Že nekaj dni pred odhodom na Japonsko je postalo jasno tudi, da bo edini način priprave na olimpijske igre, na katerih Slovenijo čakajo najmanj tri (v primeru izpada po skupinskem delu) in največ šest tekem (v primeru boja za kolajne), v obliki treningov. »Načeloma smo se že vse dogovorili za prijateljsko tekmo s Francozi, s katerimi bi igrali na Japonskem, a se je izkazalo, da so logistične prepreke prevelike, saj je razdalja med našim in njihovim pripravljalnim taborom 600 kilometrov,« je pojasnil Sekulić, ki pa izostanka prijateljskih tekem vnaprej ne označuje kot negativnega. »Ali je bil to minus ali nemara celo plus, bomo še videli, je pa ob tem dobro, da smo bili v isti zasedbi že v Kaunasu. Tamkajšnje tekme so vodilo za naprej,« je poudaril Sekulić, ki ni razmišljal o morebitnih menjavah med dvanajsterico in je imel na nek način tudi privilegij, da je že pred velikim tekmovanjem lahko spoznal, kako moštvo reagira v pomembnih trenutkih, na »pravih« tekmah, na katerih spodrsljaja ne sme biti, in ne le prijateljskih.

Prvo veliko tekmovanje v vlogi selektorja pa bo za Sekulića drugačno kot za druge tudi zavoljo tega, ker bo vmes precej časa za regeneracijo – medtem ko si tekme na evropskem in svetovnem prvenstvu večkrat sledijo vsakodnevno, so na olimpijskih igrah v skupinskem delu na sporedu na tri dni, v izločilnih bojih pa na dva. »To je zagotovo prednost, po drugi strani pa se moramo zavedati, da bo vsaka še napornejša, kot je bil finale v Kaunasu,« je pred izzivom kariere zaključil 43-letni Ljubljančan.