Kako med angleškimi nogometnimi navijači najlažje odkriješ rasiste, ki jih ni malo? Po njihovih odzivih na tri enajstmetrovke, ki so jih zgrešili trije mladi, premalo izkušeni člani po prvem polčasu finala evropskega prvenstva vse bolj nervozne angleške reprezentance. Rasistov niso zanimale njihova mladost, neizkušenost in živčnost. Krivdo za zgrešene enajstmetrovke, ki so stari sovražnik, za mnoge prekletstvo Angležev že desetletja, so videli v barvi njihove kože. V njihovi temni polti. Izjemno nadarjeni mladi igralci Marcus Rashford, Bukayo Saka in Jadon Sancho so v očeh rasistov krivi za poraz, ker so temnopolti.
Beli fantje so zadeli enajstmetrovke
Če ne bi zgrešili enajstmetrovk, tak je primitiven črno-beli svet rasistov med angleškimi navijači, in bi Anglija prvič osvojila naslov evropskih prvakov, bi začasno, do naslednje priložnosti, prikrili rasizem, se pridružili normalnim navijačem in jih častili kot angleške heroje. Malokdo je bil presenečen, ko so družbena omrežja že v prvih minutah po porazu preplavili rasistični izpadi proti trojici temnopoltih igralcev, ki so se spremenili v plaz na tisoče rasističnih umazanij.
Samooklicani desničarski komik Andrew Lawrence je začel vrsto tvitov z norčevanjem iz Rashfordove kampanje za brezplačna kosila revnim šolarjem. »Raje bi videl, da bi vadil streljanje enajstmetrovk in da bi bili otroci lačni,« je zapisal in dodal: »Enakost, raznolikost in posrane enajstmetrovke.« Na kritike se je odzval najprej s tvitom: »Vse, kar sem hotel reči, je, da so beli fantje dosegli zadetke,« potem pa: »Razumem, zakaj je to užalilo veliko ljudi, in se opravičujem, ker so črni fantje tako slabi pri streljanju enajstmetrovk.«
Te in na stotine veliko bolj ogabnih rasističnih objav na družbenih omrežjih so sprožile protiplaz obsodb. Triindvajsetletni Marcus Rashford, čigar podobo na zidu v Manchestru so neznanci dan po tekmi popisali z rasističnimi grafiti (zdaj že izbrisanimi), je dobil že več kot tri milijone izrazov podpore za objavo, v kateri je napisal, da se počuti, kot bi z zgrešeno enajstmetrovko vse pustil na cedilu, vendar dodal, da »se ne bo nikoli opravičil za to, kdo je«.
Dvolična premierin notranja ministrica
Med tistimi, ki so obsodili rasistične izpade, je bil v jutru po porazu tudi premier Boris Johnson. Tvital je, da si angleško moštvo zasluži pohvale za herojstvo, ne pa rasističnih zlorab na družbenih omrežjih. »Odgovorni za to grozljivo zlorabo bi se morali sramovati,« je napisal premier, ki je tudi ponedeljkovo tiskovno konferenco o dnevu osvoboditve (odpravi vseh protikoronskih ukrepov) začel z obsodbo rasizma, v torek pa je sporočil, da bo od vodstev družbenih omrežjih zahteval, naj ukrepajo proti rasističnim objavam.
Johnsonova notranja ministrica Priti Patel, ki je pakistanskega rodu, je izjavila, da se ji gabijo te rasistične objave. Oba sta se znašla na udaru obtožb, da sta hinavska dvoličneža, ker prej nista hotela obsoditi angleških navijačev, ko so ti redno izžvižgali igralce, ki so s poklekanjem izrazili podporo boju proti rasizmu ne samo v nogometu, ampak vsepovsod. Prvi je Johnsona, ki je z nekaterimi svojimi članki v preteklosti in seveda z brexitom dal krila ksenofobom in rasistom, kritiziral nekdanji angleški reprezentant Gary Neville, ko je dejal, da je premier s svojim molkom »prebivalstvu te države povedal, da je v redu, da izžvižgajo igralce, ki poskušajo promovirati enakopravnost in se branijo pred rasizmom«. »Te reči,« je dejal Neville, »se začnejo prav na vrhu.«
Ministrica Priti Patel ni molčala o poklekanju, ampak je dejala, da ne podpira »te vrste sodelovanja v politiki gest«. Ko so jo vprašali, ali je kritična do navijačev, ki izžvižgajo poklekajoče igralce, je celo dejala: »O tem, odkrito rečeno, naj se odločijo sami.« Angleški nogometni reprezentant Tyrome Mings je Patelovo obtožil, da se pretvarja, ko pravi, da se ji rasistični izpadi proti trojici igralcev gabijo, in da je s svojim odzivom na poklekanje angleških igralcev pred tekmami (zanj so se na minulem evropskem prvenstvu poleg Angležev odločili tudi Valižani in Belgijci) podžgala (rasistični) ogenj.
Poklekanje pred tekmami naj bi motilo tiste, ki so proti politiki v športu. Res? Koga zares moti? Rasiste in desničarje, kot je razvpiti Viktor Orban, ki naj bi v imenu Madžarov dejal, da to ni del njihove kulture, ker pokleknejo samo pred domovino, bogom in ženskami (ko jih zaprosijo za roko).