Čeravno se nimam za posebej predano častilko morja, sploh pa ne hrvaškega, se je, ko je do mojih ušes priplaval zvok vreščanja galebov, vse zgodilo samo od sebe: njihovemu oglašanju se je pridružila melodija Oliverja Dragojevića, vsemu skupaj pa vonj po ocvrtih lignjih iz dalmatinske konobe. Stala sem na pločniku soseske stanovanjskih hiš v Šiški in zrla tja, od koder je vrišč prihajal: galebi so si gnezdo izvolili splesti na edini malce višji stavbi daleč okoli. Spreletavali so se nad strehami – in nad nami, ki smo si jih ogledovali od spodaj, češ, kaj nam pa morete.
Prvič sem jih na tem mestu opazila v letu, ko se je Zemlja spremenila – kakor je David Attenborough dal naslov svojemu dokumentarcu, ki opisuje, kako si je urbano ž...
