Dne 30. junija 2021 sem se vračala z obiska z »dvajsetko« na relaciji Fužine–Poljanska cesta. Sem gospa v letih in imam tudi določene gibalne težave, zato me je hčerka pospremila na postajo. Ura je bila okoli 18.00, a je bilo še vedno peklensko vroče. Avtobus je že skoraj speljal, ko je voznik opazil, kako skušam nerodno »hiteti«, mi pomahal in dal vedeti, da bo počakal. S tem mi je prihranil dolgo čakanje na vročini; pa tudi speljal je šele, ko sem se usedla.

Zgodbe še ni konec: na moji postaji na Poljanski me je očitno videl v retrovizorju, mi odprl sprednja vrata, ki so mi bila najbližja, in dal vedeti – kako lep občutek – da je tu zaradi mene in drugih potnikov. Ko sem izstopila, pa se mi je nasmehnil in pomahal.

Majhna, navadna stvar, boste rekli? Niti ne. Velika, lepa stvar. Žal ni navadna, ni vsakdanja. To pišem v veliki želji, da njegovi kolegi in njegovi nadrejeni to preberejo; v šoli so nas učili, da zgledi vlečejo. Neznani šofer, hvala. Naredili ste mi res lep dan.

Jožica Paš - Hribar, Ljubljana