Film Črna vdova je film studia Marvel, ni pa klasičen marvelovski film. To ni Iron Man, to ni Spider-Man in to ni Hulk. To je Natasha Romanoff. Tista rdečelaska in občasno blondinka v oprijetem črnem kombinezonu, ki jo v vseh teh filmih o Maščevalcih igra Scarlett Johansson. Sovjetska vohunka, ki obvlada vse. Pištolo, palico in pest. Ni pa superherojka z nadnaravnimi močmi, zato tole ni tipičen superherojski film, temveč predvsem vohunski triler. Malo Bond, malo Bourne in malo Misija: Nemogoče. Vsega po malo. Tako se namreč začne. Lokacije menjamo iz prizora v prizor, vohunke kot za šalo drsijo po pročelju stavb, pod avtomobili so nameščene bombe, v kovčkih pospravljene skrivnostne tekočine, za vsakim ovinkom pa nova doza adrenalina.

Ne, vseh teh sprintov po strehah se ne bi branil niti Tom Cruise. Dinamično, kinetično in razburljivo je. Vratolomni vložki si sledijo kot po tekočem traku, pri čemer pa časovno gledano osrednji del zgodbe sledi dogodkom filma Stotnik Amerika: Državljanska vojna. A brez skrbi. Tole je tako samostojna in tako zlahka prebavljiva štorija, da težav pri razumevanju ne boste imeli niti tisti, ki se filmov o ljudeh s supermočmi otepate kot hudič križa. Da služi kot predzgodba priljubljene junakinje Črna vdova, je vse, kar je treba vedeti.

A začne se drugače – nič kaj herojsko, tako rekoč antiklimaktično. Z družinsko večerjico. Z očijem, mamico in dvema hčerkama v tipični ameriški vrstni hiški. A so takšne žanrske skrbi nato pokopane hitro, saj se izkaže, da je družinica le krinka ruskih agentov, ki so že v naslednjem prizoru na begu pred ameriško oblastjo. Tako, kot se seveda za komuniste spodobi. Iz predmestja Ohia na Kubo letijo z enomotornim letalom. Črna vdova – skratka – je film, ki se po udarnem začetku zlepa ne ustavi. V to mešanico adrenalina in zlajnane mednarodne politike pa v skladu s filmskimi trendi vstavi izobilje ženske energije. Od samega začetka je namreč jasno, da so glavne vloge tokrat razdeljene med ženske. Natančneje med špijonke, ki se obrti učijo od malih nog.

Nataša, Jelena, Melina, Ingrid, Antonia in Oksana. Da, sama lepa slovanska imena so na sporedu; kot se pač za takšno geopolitično popkorn produkcijo tudi spodobi. Produkcijo, ki za zaveso novodobne hladne vojne splete vohunsko zgodbico o ruski mreži ženskih vojščakinj, ki se oborožene do zob po sencah borijo na ukaz režima. Ne manjka niti lahkoten družbeni komentar. General Dreykov, glavni filmski porednež, namreč vse te punce nadzoruje s pomočjo nekakšnega kemičnega orožja, ki jim jemlje svobodno voljo. Patriarhat do konca filma seveda čaka trden pristanek na tleh.

Da, Črna vdova je do neke mere res tipičen hollywoodski poletni film, ki gradi na vse bolj neverjetnem spektaklu, všečnih likih in občasnem humorju. Za piko na i je tudi klasično pol ure predolg. Je pa res, da ga nad povprečje privzdigne predvsem igralska zasedba. Ob boku Johanssonove namreč ždijo Rachel Weisz, David Harbour in Florence Pugh,ki jim scenarij med akcijskimi odseki namenja dovolj prostora, da liki zadihajo. Črna vdova se tako od Marvelovega preverjenega recepta odmakne ravno toliko, da jo lahko gleda tudi občinstvo, ki mu je vseeno za superheroje.