Redko se zgodi, da sta isti dan v istem mestu na sporedu finalni tekmi dveh velikih tekmovanj. A London je imel včeraj ta privilegij. Na travnatih teniških igriščih Wimbledona sta se tako pozno popoldne v finalu merila Srb Novak Đoković in Italijan Matteo Berrettini, na Wembleyu pa nekaj ur kasneje v finalu evropskega prvenstva v nogometu še njegovi rojaki in Angleži. Prav lahko bi se zgodilo, da bi šampanjce na veliko odpirali Italijani, a je možnosti za popolno slavje naših zahodnih sosedov preprečil letos z naskokom najboljši tenisač sveta. To pa Azzurrov seveda ni odvrnilo od namere, da visoko v zrak dvignejo pokal za naslov evropskega prvaka, kar bi jim sicer uspelo šele drugič v zgodovini, in sicer po letu 1968, v letih 2000 in 2012 pa so bili poraženi prav v finalu.
Angleži, ki so zadnje veliko tekmovanje osvojili leta 1966, ko so na starem Wembleyu postali svetovni prvaki, so se zavedali, da jim zgodovina medsebojnih tekem ne gre na roko, saj so dobili osem izmed skupno 27 tekem, Italijani pa so jih premagali 10-krat. Za nameček slednji niso izgubili že neverjetnih 33 tekem, na zadnjih 13 pa so slavili zmago. »To žal ne pomeni veliko, da bomo naredili nekaj velikega, moramo Angleže premagati. Zavedamo se, da bo večina na stadionu proti nam. Finalna tekma je vedno zgodba zase,« je pred začetnim piskom nizozemkega sodnika Björna Kuipersa dejal italijanski selektor Roberto Mancini. Prvi mož angleške stroke Gareth Southgate mu ni ostal dolžan: »Pred nami je velika priložnost. Mnogim se v življenju ne porodi nikoli. Izkoristiti moramo ta trenutek in zmagati!«
Pred začetkom tekme je prišlo do incidenta, ko je več 10 navijačev nasilno vstopilo na stadion, a so varnostniki naredili red. Med 68.000 navijači je bilo sicer 6600 italijanskih, ki pa so hitro obnemeli. V drugi minuti je namreč po predložku Trippierja z leve strani s strelom tik ob vratnici Donnarumme zadel Shaw. Italijani so bili šokirani, a so kmalu prišli k sebi. Najprej je v sedmi minuti s prostim strelom zapretil Insigne, a streljal prek Pickfordovih vrat, v 35. minuti pa je bil s strelom po tleh s kakšnih 20 metrov le malce nenatančen Chiesa. Angleški navijači so svoje ljubljence v garderobo pospremili s huronskim navijanjem, kot da bi že bili evropski prvaki. Z razlogom, le enkrat se je v finalu, in sicer leta 1960 med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, zgodilo, da reprezentanca, ki je vodila po prvem polčasu, na koncu ni postala evropski prvak.
Italijani so bolje vstopili v drugi polčas, predvem Insigne je bil zelo aktiven. Ob padcu na robu kazenskega prostora si je v 50. minuti sam priboril prosti strel, a bil nato z idealnega položaja 18 metrov od vrat še enkrat več nenatančen in je ostal pri dveh golih na turnirju. Nogometaši v modrih dresih so še naprej napadali, po nevarnem strelu Chiese pa se je v 62. minuti izkazal Pickford in žogo odbil. Toda izenačenje je viselo v zraku in nanj ni bilo treba dolgo čakati, natančneje le pet minut. Po zmešnjavi v angleškem kazenskem prostoru je najprej Pickford žogo po strelu Verrattija odbil v vratnico, nato se je odbila še do Bonuccija, ki pa mu z bližine ni bilo težko zatresti mreže. Do konca polčasa večjih priložnosti ni bilo, zato so igrali podaljška. Za Italijane je to bil že tretji, za Angleže pa drugi podaljšek na letošnjem prvenstvu, skupno pa že sedmi finale na 16 prvenstvih, kjer zmagovalca ni bilo v rednem delu.
V podaljških so oboji igrali brez večjega tveganja, zato so zmagovalca odločile enajstmetrovke. V prvi seriji sta zadela tako Berardi kot Kane, v drugi seriji je Belottiju strel Pickford ubranil, Maguire pa je bil natančen, nato pa je v tretji seriji Bonucci izid izenačil, Rashford pa je zadel vratnico. V četrti seriji je Italijane v vodstvo popeljal Bernardeschi, Sanchu pa je Donnaurumma strel ubranil. Jorginho je imel naslov prvaka na svoji nogi, a je Pickford žogo odbil v vratnico, nato pa je Saki Donnarumma strel znova ubranil in veselje Italije se je začelo.
