Poleg političnih del, ki so zaznamovala prve dni festivala, smo lahko v spremljevalnih sekcijah videli tudi dva sijajna filma, ki v kontekst postavita kulturno vibriranje nekega prostora in časa ter ga intimno povežeta z ustvarjalcema. Britanska režiserka Joanna Hogg je s filmom Spominek (The Souvenir) pred dvema letoma stopila v tako imenovani arthouse mainstream (produciral ga je Martin Scorsese); v njem je ohlapno popisala svoja študentska leta na filmski akademiji in še posebej problematično razmerje z džankijem iz angleških aristokratskih krogov.
Z drugim delom Spominka, ki se odvija ob koncu osemdesetih let, ko angleška pop scena doživlja zlato obdobje in ko junakinja Julie po partnerjevi nenadni smrti pripravlja diplomski film, Joanna Hogg izpelje presenetljivo potezo in z metafikcijskim obratom ne utrdi le izvirnika, temveč se poigra s tematiko umetniške blokade in kanaliziranja žalovanja v ustvarjalni proces. Drugi Spominek (znova s Tildo Swinton in njeno hčerko Honor Swinton Byrne v glavnih vlogah) je žlahten portret mlade umetnice, ki po razbitju mamine etruščanske vaze postopoma sestavi tudi svojo sesuto intimo. Zapomnili si ga bomo tudi po tem, da je eno redkih filmskih nadaljevanj, ki odločno presežejo izvirnik.
Presežni dokumentarec
Todd Haynes je v času delovanja kultne newyorške zasedbe The Velvet Underground še nosil kratke hlače, zato ga težko dojemamo kot sopotnika umetniškega gibanja, ki je pretreslo glasbeno sceno šestdesetih let. Zato pa je Haynes s svojim opusom pokazal, da ga s homoerotiko prepojena izraznost Louja Reeda, Andyja Warhola in drugih predstavnikov takratne newyorške scene (Jack Smith itd.) zanima več kot bežno.
Dragocenost dokumentarca The Velvet Underground, prvega resnega filmskega dokumenta o tej skupini, je v njegovi presežnosti: to ni standardni rockumentarec s kopico koncertnih posnetkov in videospotov, temveč dokument umetniškega gibanja, ki se je začelo kmalu po drugi svetovni vojni, ko so se v talilni lonec priselili mnogi evropski emigranti, na primer Litovec Jonas Mekas, boter newyorške avantgarde in nepogrešljivi čuvaj njene dediščine. Ko so v petdesetih letih ameriški skladatelji tipa La Monte Young in John Cage uvedli prelom s klasičnimi formami, je iz Walesa na začetku šestdesetih v New York prispel tudi John Cale, ki je Louju Reedu in zgodnjim Velvet Underground dal eksperimentalni rob in prepoznaven zvok. Skupina in njena revolucionarna ostrina, skratka, nista padli z neba, pokaže Haynes; film lepo ilustrira razvoj multidisciplinarnega boemskega gibanja, v katerem so se – kot je poudarjal Mekas – »vsi ukvarjali z vsem«. Tudi z odkritim (in komično obdelanim) sovraštvom do kalifornijske »peace and love« scene, s katero v črno usnje odeti žametni mračnjaki niti pod razno niso bili kompatibilni.