»Že 18 let sem del Kulturnega doma Franca Bernika, ki upravlja slamnikarski muzej. Leta 2015 sem se v sklopu muzejskih delavnic tudi udeležila tečaja izdelovanja slamnikov, saj sem želela tudi v praksi izvedeti to, kar med vodenjem po muzeju pripovedujem obiskovalcem,« začne o svojih začetkih ustvarjenja pripovedovati Ana Cajhen in prizna, da sta jo bogata tradicija njenega okolja – prihaja iz Pšate (blizu Domžal) – in izdelovanje slamnikov tako prevzela, da je vsak prosti čas izkoristila za piljenje tehnike šivanja in oblikovanja slamnikov. »Sčasoma se je pri ljudeh pokazalo tudi veliko zanimanje za slamnike in tako sem k svojemu statusu samostojnega podjetnika dodal še umetniško ustvarjanje,« pove sogovornica, ki vse svoje, kakopak ročno narejene slamnike ekskluzivno prodaja samo v muzeju. »Cilj ni samo prodati slamnik, ampak je želja, da nas ljudje obiščejo tu in da spoznajo postopek izdelovanja slamnika.«
Domžalski slamnik je večen
Danes je na trgu pestra ponudba pokrival, tudi »slamnikov« različnega porekla, materialov. A kot pove sogovornica, je samo en domžalski slamnik in ta je narejen iz prave slame. »Ker je slama naravni izolator in daje senčno zavetje pred sončnimi žarki, mora slamnik ščititi pred vročino,« razloži sogovornica, ki opozori, da so poletna pokrivala v večini narejena iz sintetike ali papirja, posledično so vroča, pretežka ali pa tako lahka, da jih že sapica odpihne z glave. Prav tako ne zdrži dlje kot eno poletno sezono. Zato pa je pravi slamnik, kot smo se lahko med obiskom muzeja prepričali tudi sami, večni kos. »Lahko ga umiješ z vodo, prav tako mu vlažnemu povreš obliko, krajcarje pa lahko zlikaš kar s parnim likalnikom,« pove sogovornica in pokaže na nekaj sto let razstavljen slamnik, ki pa je podlegel mišjemu glodanju. »Tudi če popusti kakšen šiv, kar se redko zgodi, lahko v muzeju to hitro popravimo.«
In tako kot je material večen, so brezčasni tudi modeli slamnikov, ki jih Ana izdeluje. Lahko bi rekli, da so tudi nepogrešljiv modni dodatek, saj so jih nosile manekenke na modnih brveh priznanih modnih hiš, Dior, Stella, Blumarine. »Pred leti si je kostumograf Damir Raković Ponorelii, umetnik, ki oblači Dina Merlina, za njegov koncert zamislil, da bodo derviši plesali s fesi, narejenimi iz slame. Priznam, krasno je izpadlo,« odkrito pove sogovornica, ki tudi sicer z veseljem ustreže strankam in izdela slamnik po njihovih željah. A le od septembra do marca, ko sprejema posebna naročila.
Krajcarje vedno zlika
Sicer pa ima modna oblikovalka tri osnovne oblike glavnega dela: žirardi ali boat hat, z ravnim oglavnim delom in ravnimi krajci, moška fedora in damska okrogla bučka oglavnega dela. S širino in nakloni krajca roka oblikovalke oblikovno modernizira te osnove ter jim dodaja pridih sodobnosti in funkcionalnosti. Ana domžalske slamnike izdeluje izključno iz prave slamnate kite na več kot 100 let starem šivalnem stroju. Teh je v muzeju šest in so jih dobili iz leta 2003 propadle domžalske tovarne Universale, zadnje slamnikarske tovarne v Domžalah, nekoč Oberwalderjeve tovarne. »Šivalni stroji so res nekaj posebnega, saj sta jih v Evropi izdelovali samo dve podjetji, in še to le med letoma 1880 in 1910. Vsi stroji še vedno odlično delajo, v primeru okvare pa nam na pomoč priskoči mojster, ki je tudi delal v tovarni, prav tako pa se na manjša finomehanična popravila spoznam že sama.«
A še preden oblikovalka sede za šivalni stroj, slamnato kito najprej ročno zlika na gladilniku. Aluminijastih kalupov, ki so prav tako dediščina propadle tovarne, ne potrebuje, saj so njene roke vešče oblikovanja in šivanja slamnika v želeno obliko. Na koncu, ko izdela tudi krajcar, tega polika z likalnikom in slamnik okrasi bodisi s trakom ali okrasno pentljo. A preden sploh pride do njenega ustvarjanja, je v sam material vloženega ogromno ročnega dela in ur. Slamnik začne nastajati s pravimi semeni, vrsto pšenice, ki je v naših krajih sploh ni več mogoče dobiti. »Gre za pšenico tritikala, ki je žal izumrla pred sto leti. Je neprimerna sorta za današnje vreme, nedonosna zaradi majhne količine zrn v klasju. Edini, ki jo vzgajajo in še imajo pravo seme, so Kitajci, ki tudi edini v svetovnem merilu še vedno ročno pletejo kite iz slame,« pove sogovornica in prizna, da si doma pomagajo s piro. »Je še vedno dovolj visoka in ima največ uporabnega dela. Slamica za pletenje kit je primerna od klasja do prvega kolena,« razloži. Seveda ne gre prezreti stroška, ki ga prinese ročno pletenje. Izurjene rokodelke v eni uri ročno spletejo do tri metre kite, za en slamnik pa je potrebujejo do 30 metrov. Zraven moramo računati še delo, ki je potrebno, da iz semena zraste pšenica, da jo ročno požanjejo (ker strojno ni primerno za pletenje), da bilke povežejo v butare, posušijo na kozolcu, nato suhe razkolenčkajo in očistijo ter sortirajo po debelini. »To je tudi edini način, da bodo ljudje razumeli, zakaj se cena domžalskega slamnika giblje od 45 do 60 evrov za slamnik z večjimi krajcarji. In z obiskom muzeja, kjer imamo te postopke tudi predstavljene, bodo morda lažje razumeli.«
Slamnikom dodala unikaten nakit
In kdo nosi slamnike domžalske oblikovalke? Kot pove sogovornica, so bili njeni prvi kupci kmetje, slamnike so potrebovali za delo na njivah in vrtovih. »Treba jim je priznati, da sami dobro vedo, kako se najbolje zaščititi pred poletno pripeko. Potem so to gospe, stare med 30 in 50 let, ki so tudi modno ozaveščene ter hkrati stavijo na trend zdravega načina življenja in trajnostne mode,« pove sogovornica, ki ne pozabi omeniti kupcev, ki so jih do njih usmerili dermatologi po diagnozi različnih kožnih bolezni kot posledice izpostavljanja močnim sončnim žarkom.
Čas epidemije je Ana Cajhen izkoristila tudi za nove izzive. Tako je kolekciji slamnikov dodala izjemno kolekcijo nakita iz nerjavečega jekla, ki vsebuje element slame. »V vsakem obesku verižice ali lasne sponke je osnova slama, ki sem ji dodala bleščice in vse skupaj prelila z epoksi smolo,« še razloži sogovornica, ki verjame, da se bo tudi v tej zgodbi zagotovo našlo tako lokalno dekle kot tudi vsaka modna navdušenka tradicije in zgodb, ki izvirajo iz naših korenin.
