Smrdavž je od veselja zakrulil, zatopotal s parklji in vprašal: »Kaj ukazuješ, o Veliki Merjasec?«

»Šli boste po svetu, kolikor daleč vas bodo ponesli parklji. Z vonjavami boste označili teren. Do koder bodo segle vonjave, bo vse moje!«

Cmokavzar in Cvilež sta zacvilila od vznemirjenja, Bradavičar pa je debelo pogledal in pomigal z uhlji, ker se mu je zdelo, da bi moral Alfa še nekaj reči.

»No ja,« je nadaljeval Alfa, ko je to opazil, »vi štirje pa se boste za nagrado lahko včasih postavili pred drugimi, da ste moji prilizovalci in podrepniki.«

Prasci so navdušeno pohiteli po svetu. Obhodili so polja, gozdove, mesta in vasi. Ob vsakem kamnu, grmu in drevesu so počenili in dvignili taco. Spremljalo jih je nekaj neumnih gosi, ki so kričale: »Vse je naše in od prascev!« Dokler jih niso pujsi pregnali s kamenjem. Pujsi so svoje delo tako temeljito opravili, da je po vsej deželi zavel neznosen smrad vse do neba. Živali, ki niso mogle odleteti ali zbežati pred smradom, so se začele zbirati na poljih in jasah. Tiščale so si tačke na smrčke in javkale: »Avbe, avbe, kaj tako grozno smrdi?« Pregnane gosi so jim pojasnile, kaj so storili prasci. Živali so se družno odpravile proti svinjaku. Zbrale so se na blatnem dvorišču ter milo mijavkale, kokodakale, hrzale, lajale, žvrgolele, piskale, hukale in mukale. Veliki Merjasec Alfa se je pojavil pred njimi, si brezbrižno pilil parklje in jih nagovoril: »Kaj zganjate hrup, nemarne živali? Nič vas ne razumem. Seveda lahko izrazite vse, kar vam leži na duši, tukaj vladajo svoboda in živalske pravice. Ampak če mi želite kaj povedati, mi boste morale zakruliti.«

»Kako naj krulim, mrnjav, če imam glasilke za mijavkanje?«

»Me nič ne zanima,« je odvrnil Alfa, »od zdaj naprej bomo vsi krulili.«

»Reci prascem, naj nehajo zasmrajevati travo, moje sestre nimajo več kaj jesti,« je zamukala krava.

»Povej svojim kravam, naj se kar navadijo,« je odgovoril Veliki Merjasec, »odslej je tukaj dežela Pujsistan in zapisano je, da vladamo pujsi, to se pravi jaz! Uradni jezik je kruljščina.«

Živali so se debelo spogledovale in zmajevale s smrčki in kljuni. »Kaj pa – kaj pa ljudje? Ali nimamo več demokracije?« si je drznila vprašati kura.

»Haha, ljudje,« se je zasmejal Veliki Merjasec. »Ti so dobri za strežbo krme, ampak vladamo pa mi. Ste razumele?« je zagrmel. »Uvedli bomo dajatve na lajanje, kokodakanje, mukanje… in sploh neartikulirano oglašanje.«

»Ampak to ni prav,« se je zavzela veverica in smuknila na drevo.

»Kaj je prav in kaj narobe, o tem odločam jaz,« se je odrezal Veliki Merjasec. »Odslej boste plačevale dajatve tudi za vsak prihod na naše blatno dvorišče.« »Ampak, prosim, ali bi lahko rekel svojim prascem, naj ne serjejo vsepovsod,« je milo prosila srna. »Poštena žival še dihati ne more, tako svinjsko smrdi vsepovsod!«

»No, to je pa od sile,« je Veliki Merjasec povesil rilec, »mislim, da lahko od vas živali pričakujem malo spoštovanja in strpnosti. Tudi prasci imamo pravico do življenja in do tega, da nam ne grozite in strežete po življenju na vsakem koraku. Bodite hvaležne, da smo ustanovili čudovito deželo Pujsistan, kjer nam vladajo ljubezen, enakost in pujsokracija. Zdaj pa izginite, preden se vrnejo moji zvesti pribočniki, sicer bo frčalo perje.«

Živali so se prestrašene in žalostne razbežale.

Iz daljave se je zaslišalo vpitje, kruljenje in cmokanje – s svoje naporne misije so se utrujeni, a zmagoslavni vrnili Smrdavž, Cmokavzar, Cvilež in Bradavičar. Ob polnem koritu so bučno cmokajoč proslavili svoboden svinjeljuben pujsokratski Pujsistan. Potem so drug drugemu zaželeli lahko noč in sladke sanje. In odpujsali so v svoje svinjake.

Marjeta Rovšek, Moravče

* Pujski so ljubke živali, včasih celo hišni ljubljenčki. Vsakršna podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je zgolj v očesu beročega. Bralcem, ki se še niso navadili moderne rokovnjaščine, se opravičujem zaradi grobih izrazov.