Režiser Nadav Lapid in izraelska država se ne razumeta najbolje: že od njegovih študentskih filmov in prvenca Policist (2011) dalje sobivata na bojni nogi. Toda če so bili Lapidovi filmi do vprašanja izraelske identitete doslej provokativni, a še sprejemljivi (med njimi berlinski zmagovalec Sinonimi), bo zanimivo videti, kako bodo stvari videti po filmu Ahedino koleno (Ahed's Knee), ki v Cannesu tekmuje, kar mu posledično prinaša široko mednarodno publiciteto. To ni radikalen film le za Lapidov status, tako militantnega političnega filma Cannes verjetno ni prikazal od radikalne faze Bernarda Bertoluccija ali Marca Bellocchia (ki je na festivalu prisoten tudi letos).
Glasen protestni pamflet
Ahedino koleno pripada znani palestinski protestnici Ahed Tamimi, ki je bila leta 2018 aretirana zaradi klofutanja izraelskega vojaka. Drznosti ni plačala le z zaporno kaznijo, temveč tudi z razbitim kolenom. V filmu izraelski režiser Y pripravlja instalacijo, povezano z dogodkom, med pripravami pa ga povabijo, da bi v puščavskem mestecu predstavil svoj zadnji film. Vabilu se odzove, toda tam ga pričaka privlačna asistentka ministra za kulturo, ki mu začne »subtilno« vsiljevati pogoje ministrstva: dogodek bo nadzorovan, topike pogovora po filmu bodo fiksirane – in pisno konkretizirane vnaprej.
Lahko si predstavljate, kako se normalno razmišljujoč človek odzove na tovrstno šikaniranie in birokracijo, toda na Lapidov siloviti izbruh ni bil pripravljen nihče; Ahedino koleno frontalno ne napade le izraelskega sistematičnega nadzora kulture in javnega življenja, temveč tudi senzorične registre gledalca. To je glasen, ropotajoč in diskurziven pamflet proti politikom, ki preveč tvitajo, ministrom, ki ne marajo kulture, in državi, ki uničuje celotno etnično manjšino. Subtilnost tokrat ni Lapidov forte, ampak takšnemu filmu niti ne bi pristajala. Politični ognjemet bržkone sledi.
Zloglasni paragraf
Nekdanji dokumentarist Sebastian Meise je v sekciji Poseben pogled predstavil drugi veliki problemski film prvih dni festivala. »Paragraf 175« večini ljudi ne pomeni dosti, čeprav je šlo za enega najzloglasnejših zakonskih dekretov 20. stoletja; kriminaliziral je homoseksualce in je bil v Nemčiji v veljavi polnih 123 let. Nacisti so ga radikalizirali, toda najbolj šokanten aspekt paragrafa je bila njegova povojna implementacija. Še več, pod nacizmom obsojene homoseksualce so iz koncentracijskih taborišč preprosto premestili v »običajne« zapore, kjer so kazni (do deset let) odsedeli do konca!
Dokumentarec Roba Epsteina iz leta 2000 se je osredotočil na nacistični pregon homoseksualcev, Velika svoboda (Die Grosse Freiheit), Meisejev igrani film s Frankom Rogowskim v vlogi upornega in neuklonljivega zapornika, pa s trdo režijsko roko, polno empatije, popiše orwellovske metode povojne nemške demokracije, ki je popolno prepoved homoseksualnosti držala »živo« do konca šestdesetih let, medtem ko je paragraf 175 iz civilnega prava izginil šele sredi devetdesetih let 20. stoletja.
