»Pred petimi leti smo se nazadnje zbrali v ljubljanski Šestici, ko smo praznovali 75. obletnico. Takrat nas je bilo živih še devet sošolcev in sošolk iz 8. a, vendar že takrat niso bili vsi tako dobrega zdravja, da bi se udeležili druženja. Danes smo še štirje od generacije, ki je pred 80 leti kljub vojnim razmeram kot zadnja generacija maturantov v stari Jugoslaviji uspešno končala klasično gimnazijo,« nam je začela pripovedovati Ruža Kapus Jager in omenila Oskarja Borina, ki jih šteje 100 let, in od vojne dalje živi v Ameriki. »Staza Černič Simič živi v domu starejših v Trnovem. Današnjega druženja se ni mogla udeležiti, kljub vsemu pa lepo pozdravlja.« Stazika, kot so jo klicali tisti, ki so jo poznali, je leta 2019 tudi prejela priznanje za življenjsko delo v alpinizmu. Je predstavnica alpinistk prve povojne generacije, ki je orala ledino modernega slovenskega (ženskega) alpinizma.
Matura, ki se zaradi vojne nikoli ni zgodila
Ves ta čas sta sogovornici ohranili stike, saj sta bili, kot je dejala Blaženka Kuhar Švajgar tudi v gimnaziji prijateljici. Epidemija covida je prekinila občasna druženja, praznovanja rojstnih dni, ki so navadno potekala v gostilni Kavčič. »Zato pa se skoraj vsak dan še vedno slišiva in poklepetava po telefonu. Do lani mi je v domu delala družbo tudi sošolka iz Maribora, Ileana Forčesin Kopčavar, ki je tudi zaradi moje družbe izbrala dom v Notranjih Goricah,« je povedala Kuhar-Švajgarjeva.
Morda za koga ironično, ko sogovornici govorita o obletnici mature, ki se nikoli ni zgodila, pa vendar povesta, da se je vsa generacija leto dni pripravljala nanjo. »Ko so 11. aprila 1941 Italijani okupirali Ljubljano, so ti zahtevali, da dijaki maturo opravimo v italijanščini. To je bilo seveda nemogoče, saj se nismo učili italijansko. Toda ljubljanski šolniki se niso dali in odločili so, da spričevalo o končanem osmem letniku maturantom velja tudi kot maturitetno spričevalo. Smo pa zato spričevalo dobili tako v slovenskem kot italijanskem jeziku,« je povedala Ruža Kapus Jager.
»Ob slovesu od gimnazijskih klopi, v katere so sedli leta 1933, tako ni bilo niti posebne slovesnosti. S profesorji smo se zbrali na valeti v gostilni Pri slepem Janezu v Dravljah, a je bilo veselje zelo kratko. Končati smo morali že zelo zgodaj, saj je bila takrat policijska ura že ob šestih,« je povedala in dodala, da za razliko od današnjih dijakov sami niso smeli vstopiti v kavarno, lokalov niti ni bilo.
»Uh, takrat smo se strogo držali teh pravil. Ljubljanske kavarne – Union, Slon in Evropa – so bile namenjene samo starejšim. Še v družbi staršev jih nismo smeli obiskati,« je povedala Blaženka Kuhar Švajgar, sošolka pa jo je opomnila, da tudi denarja niso imeli.
»Kje, da bi lahko delali v lokalih, trgovinah, kot to danes počne mladina. Smo pa lahko inštruirali, navadno mlajšo generacijo, čeprav sem sama pomagala pri učenju tudi sošolcu. Dobro se je dalo zaslužiti,« je povedala Kapus-Jagrova. Med pogovorom omenita tudi gledališče, ko so zaradi predstave lahko ostali v mestu dlje.
»Za nekatere je bil obisk predstave razlog, da so lahko v mestu ostali dlje. Seveda smo si lahko privoščili le dijaška stojišča, ki so bila cenejša, za primerno obleko – kar danes že redko vidiš, so poskrbele mame ali šivilje, ki so prišle tudi na dom.«
Zbornik ob 70. obletnici mature
Generacija gimnazijcev, rojena med leti 1921 in 1923, se je po letu 1941 prvič srečala po dvajsetih letih v Bellevueju. »Kasneje so se nam ajevcem pri obujanju spominov pridružili še gimnazijci iz 8. c in tudi četrta paralelka. Ta je nastala tik pred koncem šolskega leta, ko so Nemci zaprli škofijsko klasično gimnazijo in mariborski klasični gimnaziji. Njihovi maturanti niso vedeli, kako in kje bodo opravili maturo, potem so jih gostoljubno sprejeli na državni klasični gimnaziji v Ljubljani,« sta še razložili sogovornici in omenili, da so na 50-letnico prišli tudi sošolci, ki živijo v Kanadi in Ameriki. Sledile so še 60., 65. in 70. obletnica, do 75. obletnice pa so se ajevci srečevali kar vsako leto.
Čeprav pravega zrelostnega izpita nikoli niso imeli, so se maturantje lahko pohvalili z uspešno kariero na različnih področjih. »Humanistična izobrazba je bila res kakovostna popotnica za življenje, klasično gimnazijo pa si bova zagotovo zapomnili tudi po osemletnem učenju latinščine šestkrat na teden (takrat je pouk potekal tudi ob sobotah, op. p) in grščine, ki je prišla v tretjem razredu,« sta povedali, Kapus-Jagrova pa je omenila, da so večinoma vsi doštudirali in se uveljavili na svojem področju.
Zadnja generacija, ki je celotno klasično gimnazijo opravila v stari Jugoslaviji, se lahko pohvali z univerzitetnimi profesorji, doktorji znanosti, akademiki…, kot so dr. France Bučar, univ. profesor, politik; Rapa Šuklje, publicistka, prevajalka; slikarji Martin Silvester, Franc Peršin in Marjan Tršar in mnogi drugi. Več o tem je Kapus-Jagrova zbrala tudi v zborniku, ki so ga na 275 straneh izdali ob 70. obletnici mature in v katerega je bilo vloženo ogromnega dela.
Bolj kot se je klepet sproščeno odvijal proti koncu, nismo mogli, da se ne bi že zdaj povabili na 90-letnico njune mature. Gospe, ki sta se ob pripombi iskreno nasmejali, sta odločno potrdili, da do tja ni daleč in da si bosta zagotovo kaj zanimivega spomnili. Glede na njuno čilost in živahnost se jo upravičeno lahko že zdaj iskreno veselimo.
