Od Jugoslavije do Vatikana

Preden je Rim zavzel vročinski val, smo se z mestnim avtobusom odpravile na obrobje centra. Na novejšem, impresivnem mostu so imeli rimski dijaki uro telovadbe. Šle smo mimo parka Giardino Italiani nel Mondo, kjer je posedalo nekaj starejših moških. Prečkale smo del mesta, kjer so na ulici prodajali obleke, in šle mimo lokalne tržnice; z ogromne rjave stavbe je z enega od oken visela italijanska zastava. Na koncu ulice stoji MAXXI, Nacionalni muzej umetnosti 21. stoletja. Prva italijanska institucija za sodobno umetnost. Zasnovala ga je svetovno znana arhitektka Zaha Hadid. V Sloveniji je bil v zadnjem času deležen veliko pozornosti. Zaradi odmevne razstave, poimenovane »Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije«. Kuratorka je Zdenka Badovinac, umetniki, ki razstavljajo, prihajajo iz vseh republik nekdanje Jugoslavije, 14 je slovenskih. Nekaj del je bilo narejenih prav za to razstavo, preostala so znana sodobna dela. Nič nostalgičnega torej, kar je najbolj zaskrbelo kuratorje nacionalizma doma. Ne delajo nove Jugoslavije, pač pa na več nivojih sporočajo, kaj se dogaja na območju nekdanje skupne države. Razumem, da je za tiste, ki so se zataknili v propagandnem kolesju preteklih ideologij, razstava prevelik zalogaj. Seže od imaginarija herojstva iz časa druge svetovne vojne do današnjih dni, ko nas je, večino, kapital oropal. Hm, nemara jim je zato, ker njih ni, temveč jim je predvsem javni denar predobro polnil žepe, ta tema neznana. Nemara si tudi zato lahko privoščijo zataknjenost v čase, ko so veliki vodje določali, kako bomo živeli. Heroji bi pa vseeno radi bili. Padli, kar se mene tiče. Moji heroji so umetniki na tej razstavi.