Statistični delež tako ženske kot moške homoseksualnosti v populaciji je po najnižji oceni 3 odstotke, bolj verjetno pa dobrih 5. Gre za prirojeno svojstvo, ne za bolezen, podobno kot se večina rodi z močnejšo desnico, manjši del pa z močnejšo levico. Če statistiko prenesemo v številke šolskih razredov, je po najnižji oceni homoseksualna ena oseba (dekle ali fant) na en šolski razred. Še obsežnejši je statistični delež biseksualnosti, na katerega je pred več kot sedemdesetimi leti začel opozarjati Kinsey. Posebno vprašanje je neskladje med biološkim in psihološkim spolom. S tem je vsa problematika LGBT+ navzoča že med šolajočo se mladino. In izziv za šolo.

Med moralnimi nalogami demokratične šole je vzgajanje tolerance do različnosti, pa naj gre za barvo kože, etnično, versko ali spolno različnost. Te raznolikosti seveda ne prenesejo predalčkanja, zato to v šolo ne spada, pa naj se naštevajo stopnje rasnih mešancev ali pa več deset spolnih predalčkov. Pustimo spolnosti njeno pestrost izbir!

Razmislek pa seveda zasluži, kako globoko naj se pouk biologije človeka spusti v obravnavanje biološke medspolnosti, denimo androgenske rezistence (ženske s kromosomskim parom XY) in napak pri nastajanju gamet (trisomij XXX ali triplo-X, XXY ali Klinefelterjev sindrom, XYY ter monosomije X0 ali Turnerjev sindrom). Od drugih, ne na spol vezanih trisomij je postal popularen Downov sindrom.

Mladina živi v konkretnem svetu, iz klasičnih in elektronskih medijev izve za ljubezensko življenje tako Ellen Degeneres kot Eltona Johna, javna je tudi orientacija srbske premierke, luksemburškega premierja ali pa nemškega zdravstvenega ministra. Zato je tu sklicevanje na domnevno »zaščito mladine« samo nesramno sprenevedanje.

Božidar Debenjak, Ljubljana