Mnenju, da neoliberalni kapitalizem ustvarja splošne razmere, ugodne za uveljavljanje avtoritarnih oblik političnega upravljanja, se tudi sam pridružujem. Ne verjamem pa, da lahko to težavo pozdravimo z odpravo kapitalizma, pač pa naj bi za to zadostovala že njegova temeljita prenova. O tem, kaj naj bi bila vsebina te prenove, več v naslednjih vrsticah.

Najprej nekaj o samem kapitalizmu. Po mojem so njegove osrednje značilnosti: a) gospodarstvo deluje tržno, proizvodna sredstva pa so pretežno v privatni lasti; b) tržno gospodarstvo je učinkovito le ob pogoju, da ga država ustrezno regulira in ga razvojno pravilno usmerja in podpira. Oba kriterija je kapitalizem po drugi svetovni vojni dobro zadovoljeval, po opustitvi socializma pa se je pod vplivom neoliberalne paradigme pomembno spremenil. Neoliberalizem namreč močno favorizira vlogo trga v škodo vloge države, rezultati te preusmeritve kapitalizma pa se odražajo predvsem v naslednjem:

a) demokratično upravljanje države je močno oslabelo, kar povzroča neželene posledice, od katerih je primerno izpostaviti naslednje: oslabljena je razvojna uspešnost gospodarstva, krepijo se za večino nesprejemljive socialne razlike, nedopustno se uničuje naravno okolje, resno so prizadete temeljne družbene vrednote;

b) neoliberalni kapitalizem je po opustitvi socializma bogato podpiral razvoj kitajskega kapitalizma, ki pa se močni državi ni odrekel. Ta zvrst kapitalizma torej spoštuje oba prej navedena kriterija, ki pogojujeta uspešnost kapitalizma, rezultati takega ravnanja pa se odražajo v njegovi vse večji konkurenčnosti, ki ji neoliberalni kapitalizem vse težje sledi.

Spoznanje, da kapitalizem brez podpore močne države razvojno ni zadostno uspešen, je v svetu vse bolj prisotno. Zato postaja aktualno vprašanje, kako formalno še vedno demokratične države tako prenoviti, da bodo tudi upravljalsko močne in učinkovite. Glede tega se nakazujeta vsaj dve poti. Ena je ta, ki jo je ubrala sosednja Madžarska. Značilna je po tem, da formalno ohranja demokracijo (volitve, parlament…), po vsebini pa gre pri njej za izrazito avtoritarno oblast, ki jo podpira predvsem kapital, svojo operativno moč pa si zagotavlja s spretnim populizmom, s političnim kadrovanjem, s politiki podrejenimi javnimi občili, s politiki podrejeno pravno državo in s korupcijo. Pa še en dejavnik je pri rojevanju in vzdrževanju avtoritarnosti vsaj v EU pomemben, to je katoliška cerkev; ta namreč avtoritarno politiko praviloma podpira, seveda ob pogoju, da slednja potem z njo tudi ustrezno ravna. Madžarski zgled je za politike z avtoritarnimi ambicijami nedvomno vabljiv, o čemer pričajo tudi dogajanja v politiki, ki smo jim že dobro leto priča v Sloveniji.

Druga možnost, kako upravljalsko okrepiti današnjo neoliberalno državo, je v prenovi njene demokracije. Uresničimo jo lahko predvsem s tremi spremembami: a) z volilnim sistemom, ki naj preprečuje strankokracijo, to je vladavino političnih strank; b) z modelom oblikovanja vlade, ki politike ne razdvaja in tudi sicer zagotavlja, da vlada učinkovito deluje v korist večine; c) s spoštovanjem temeljnih družbenih vrednot, posredno tudi z vzdrževanjem učinkovite in od politike neodvisne pravne države. Naštete zahteve današnja neoliberalna država slabo zadovoljuje. Ta neugodna ocena pa ne velja povsem za protestantske države, še predvsem pa ne za Švico. Ta je namreč že pred časom razvila model demokracije, ki je najbolj zaslužen za to, da se ta država po večini aktualnih kriterijev uvršča med najbolj uspešne v svetu.

Od dveh omenjenih poti, kako upravljalsko okrepiti današnjo državo, je veliko lažja prva, to je avtoritarna varianta. Njena prednost je v tem, da ni težko najti primernega kandidata, ki je pripravljen prevzeti avtoritarno vodenje države, poleg tega privrženci te variante lahko računajo na aktivno podporo kapitala in katoliške cerkve. Ima pa varianta tudi slabosti. Naj omenimo dve. Ena je ta, da se praviloma poslužuje prijemov, po katerih je poznan fašizem, za tega pa večina ve, da deluje družbeno pogubno in mu zato ni naklonjena. In drugič, avtoritarna oblast praviloma temelji na političnem kadrovanju in korupciji, in že zgolj zato je omejeno sposobna reševati težave današnjega kapitalizma.

Učinkovito upravljanje države, ki ga bolj kot vse drugo potrebuje današnji kapitalizem, je torej vsaj v zahodnem svetu treba zagotoviti s prenovo demokracije. To velja tudi za Slovenijo. Kaj naj bi s tem ciljem prednostno pri nas storili, je v prejšnjih vrsticah nakazano. Verjamem, da smo pri tem lahko uspešni, ta optimizem pa se opira tudi na odločno nasprotovanje avtoritarnosti v politiki, ki ga naša družba že lep čas dokazuje z ljubljanskimi zborovanji.

Andrej Cetinski, Ljubljana