Tako v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot tudi pred desetimi leti so pomembno vlogo pri ubranitvi javnih koristi imeli ozaveščeni, aktivni posamezniki in skupnosti na lokalni ravni in širše. Dogodkov v Posočju izpred desetih let se dobro spominjam, saj sem kot takratni predsednik Društva za ohranjanje naravne dediščine Slovenije skrbel za pretok in ustvarjanje verodostojnih informacij in razmišljanj, ki so mi jih posredovali številni posamezniki in organizacije. Na lokalni ravni sta mi največ pomagala Maša Klavora in Blaž Močnik (slednji po novinarski plati). Tudi različne organizacije niso stale križem rok. Naj izpostavim le nekatere vidnejše: Zavod RS za varstvo narave, PEN Združenje pisateljev, pesnikov in publicistov, Zavod LTO Sotočje, Posoški razvojni center, Planinska zveza Slovenije, vsi TIC-i v Posočju, Slovenska matica, CIPRA Slovenije, Javni zavod Triglavski narodni park, Slovenska turistična organizacija itn. Pisma ogorčenja nad predlaganim energetskim zakonom so prišla od uglednih posameznikov, kot so prof. dr. Jože Trontelj (Slovenska akademija znanosti in umetnosti), prof. dr. Dušan Plut (geograf, okoljevarstvenik), prof. dr. Boštjan Anko (naravovarstvenik, gozdar) in drugi. Na srečo so načrti padli v vodo s padcem takratne 9. vlade RS. Tako so ambicije energetikov, ki so si zaželeli še preostanka reke Soče s pritoki, zvodenele.

Ta kratek zgodovinski opis dogodkov izpred desetih let namenjam vsem aktivnim posameznikom in organizacijam, ki si v zadnjih tednih in mesecih krčevito prizadevajo (kljub s strani predlagateljev zakona spretno izbranem terminu referenduma in pomanjkljivih informacijah o voliščih za predčasno glasovanje) prebuditi sodržavljane, da izrazijo svojo voljo – glasujejo o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah.

Vsaka generacija naplavi nekaj novih aktivnih posameznikov, ki si prizadevajo za naše skupno dobro. Življenje vsakogar izmed njih pa zaide v različna obdobja (starševstvo, službene obveznosti, bolezen…), zato marsikaterega tok tudi odnese. Kar želim povedati, je, da aktivno državljanstvo izžema iz ljudi energijo, nezrele politične strukture pa vztrajajo, zato stalno potrebujejo veliko ogledalo, ki jih opozarja ter hkrati ozavešča javnosti o nepravilnostih in krivicah. Zato bi vse pozval, da v večji meri podpirajo nevladne organizacije, bodisi z aktivno udeležbo ali pasivno s članarino. Nevladne organizacije so žal pogosto edino zdravilo, ki zagotavljajo uveljavljanje vsaj minimalnih načel demokratična odločanja pri družbeno pomembnih vprašanjih.

Izr. prof. dr. Gregor Torkar

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta