Prof. dr. Barbara Čenčur Curk, strokovnjakinja za podzemne vode in upravljanje voda: Žagamo vejo, na kateri sedimo

Spremembe, ki se napovedujejo z novelo zakona, so korak nazaj, pravi, in medtem ko se vsa Evropa trudi zaščititi še tiste neokrnjene in nepozidane koščke svojih obal, ki so jim ostali, in izboljšati stanje svojih voda, delamo mi kljub zavezi evropski direktivi za vode, zakonu o vodah in evropskim zelenim dogovorom ravno nasprotno.

»Odločali bodo o vodi na splošno in o največji spremembi, to je o pozidavi vodnih in priobalnih zemljišč. Kajti do zdaj se je lahko posegalo na priobalna zemljišča tako, da se je lahko ob določenih pogojih zožil priobalni pas. Eden teh pogojev je bil, da se je lahko to delalo le na obstoječih stavbnih zemljiščih v obstoječih naseljih, torej na območjih, ki so že degradirana, protipoplavno urejena in podobno. Z novim zakonom pa se bo lahko gradilo tudi izven naselij – in to nas najbolj skrbi. Naši cilji upravljanja voda, cilji zakona o vodah in okvirne vodne direktive so izboljševanje stanja voda in dobro stanje voda. Kakršna koli gradnja na vodnem in priobalnem zemljišču poslabšuje stanje voda. Vsak objekt v javni rabi, to so tudi gostilne in hoteli, dejansko zatesni celoten breg, zahteva protipoplavno varnost, kar je utrditev brežine, in protipoplavne ukrepe. S tem predrugačimo prostor, kjer je bila prej narava, in poslabšamo stanje voda, predvsem ekološko stanje površinskih voda. To priobalno območje namreč predstavlja območje za poplavljanje, biodiverziteto, ima krajinsko vrednost, vegetacija in kamnine na bregu imajo svojo funkcijo, tu med sabo komunicirata površinska in podzemna voda. Če to komunikacijo prekinemo, podzemna voda ne napaja več površinske in imamo večje suše v vodotoku ali obratno.«

»Ko gre za vodna in priobalna zemljišča, je dober. A vsaka stvar je lahko boljša. Sporno pri spremembah glede gradnje objektov v javni rabi in enostavnih objektov je to, da te spremembe sploh niso bile v javni razpravi, temveč so se vnesle v zakon šele v parlamentarni razpravi. Seveda bi bilo treba zakon o vodah posodobiti, a to se naredi tako, da se odpre razpravo z vsemi deležniki in stroko ter se pride do skupne odločitve, ki je dobra za vode in skupnost.«

»Da. Leta 2002 smo šli na previdnostno načelo, da se lahko posega na priobalni pas le, če je v javnem interesu, kar je grajeno javno dobro. Torej poti, pomole, ki so seveda v lasti občin, in ne zasebni pomoli, kar je velika razlika. Gradi se lahko tudi kar koli za zaščito varovanja pred poplavami, kot so protipoplavni nasipi, ki so prav tako objekti. Zdaj pa se s spremembami zakona meša, kaj so objekti za javno dobro in objekti v javni rabi, ker je povsod spredaj javno. Objekti grajenega javnega dobrega so nekaj povsem drugega kot objekti v javni rabi, kar je tudi hotel ali restavracija. Kje je tu javno dobro? Zakaj mora biti hotel ali restavracija znotraj 40-metrskega priobalnega pasu, kar velja za območje v naravi in je že tako ali tako zelo ozek, ki varuje pred poplavami in ima mnoge druge funkcije?«

»Izgubimo edinstveno vrednoto, ki jo imamo, to so naše vode in obale. Večina naših obal je res lepih, nepozidanih in naravnih, to je naš kapital. Tudi tujci si jih radi ogledujejo, ker marsikje tega nimajo več. Na tem bi morali delati, ne pa poslabševati. Poleg tega smo podpisali evropski zeleni dogovor, ki govori tudi o renaturaciji rek, kar pomeni, da reke povrnemo v prvotno stanje. Na Muri je bil tak projekt, ko so ponovno vzpostavili mrtvice. Narava potrebuje le nekaj let, da se vrne v svoje prvotno stanje. Vsa Evropa gre v to smer, mi pa bi šli v pozidavo obal.«

»Varovalka ali ne, vsekakor pa je to postopek, saj je težje narediti vladno uredbo, ker je procedura zahtevnejša, ves postopek je težje speljati na državni ravni kot na ravni občine, kjer so pritiski večji. Pobudnik za zoženje priobalnega pasu oziroma neko investicijo vloži pobudo na ministrstvo, to jo pošlje v presojo direkciji za vode, ta pa potem izda vodno soglasje ali ga ne izda, nato se izda uredba. Ogromno pobud je že bilo naslovljenih na vlado, a so bile zavrnjene. Dejansko je to kar dobra varovalka. Do zdaj je bilo izdanih le 17 uredb, a ne za novogradnje, temveč le za manjše ureditve že postavljenih objektov. Zato ni res, da so se gradile vile in tovarne, mi nismo našli nobene uredbe o tem, pa so to javni dokumenti. Res je tudi, da mora biti gradnja v skladu z občinskimi prostorskimi načrti, da se izda soglasje, a po novem bo šlo to prek gradbenega dovoljenja in vodnega soglasja, kar izdajajo tudi upravne enote in občine. Vemo pa, kako je s pritiski na občinski ravni in koliko je bilo afer o spremembi namembnosti zemljišč na občinskih ravneh. Seveda imajo občine apetite po območjih, ki so privlačna, a če bi se res zavedale privlačnosti teh območij, bi gradile ravno izven teh območij.«

»Tam, kjer je že naselje, je neki umeten sistem vzpostavljen in tam so tokovi, tudi osnovni vodni tokovi, že prekinjeni. To pač vzamemo v zakup. Ko namreč zabetoniramo obalo, tam ni več rastja, ki zadržuje nižjo temperaturo, in voda se bo segrevala. Reke so zelo pomembne, saj hladijo elektrarne. Toplejša je voda, večje je cvetenje, samo poglejmo Blejsko jezero. Že zaradi podnebnih sprememb imamo višje temperature, zdaj pa bomo območja, ki nam te vplive blažijo, kar je tudi rastje ob vodi, posekali in pozidali, da bo le še slabše. Preveč se gleda kratkoročno in nič strateško. Zadnjih 30 let opažamo, da so padavine skoncentrirane na manjše časovne enote in imamo nato daljša obdobja suše, medtem ko so bile padavine prej bolj razporejene. To pomeni le, da bo v prihodnje še več poplav in visokih vod ter bi morala biti priobalna zemljišča kvečjemu širša, ne pa ožja in zazidana. Politiki gledajo le s svojega vidika, jaz pa sem idealistka in se mi zdi nesprejemljivo, da nekdo gleda le na svoj mandat, sploh pri stvareh, kot sta voda in narava. Tu delaš za svojo deželo, naravo, vodo, za zanamce – in tega manjka pri nas. To, kar se dogaja, je čisti egoizem.«

»Odvisno, nekaterim se to še vedno zdi kaprica naravovarstvenikov. Veliko inženirjev sploh ne vidi vrednosti vode, da ima pri našem razvoju velik pomen. Tople vode na bodo mogle hladiti elektrarn. Nizke vode ne bodo imele pretoka in ne bo električne energije, če je preveč vode, je ravno tako problem. Voda je pomembna za vse vidike družbe in za ekosistem. Pa saj je človek del ekosistema – in če ga uničujemo, je to kot žaganje veje, na kateri sedimo.«