Zgodbe o aleksandrinkah so vedno aktualne, saj so ženske migracije v velikem porastu. In če smo jih nekoč imenovali aleksandrinke, so to danes Filipinke, Indonezijke, Tajke, Portoričanke, Mehičanke, Ukrajinke. Zapuščina aleksandrink se je v vasi Prvačina začela odstirati leta 2005, ko je zaživela pobuda, da v Aleksandriji v Egiptu postavijo spominsko ploščo v spomin na usodo prednic, ki so tam iskale priložnosti za preživetje. Hkrati so ustanovili Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink Prvačina.
Muzejsko zbirko soustvarjali domačini
Tako rekoč ni hiše v kraju, ki ne bi dala aleksandrinke, skoraj ni podstrešja v vasi, kjer ne bi našli baula, potovalne skrinje oziroma kovčka. Prav tako ni otroka, ki ni odraščal s pripovedmi, ki so v nekem aspektu dobile podobo pravljičnih mitoloških zgodb. »In ves ta živ kolektivni spomin, tradicija in oprijemljivost vseh teh zgodb in predmetov, ki so se ohranili med domačini, so se oblikovali v atmosfero, ki je po ustanovitvi društva prispevala k izbiri vasi za sedež prve stalne zbirke, posvečene aleksandrinkam,« pravi članica društva Vesna Humar, ki povabi v vaško jedro tik ob cerkvici sv. Andreja, kjer je tudi muzej aleksandrink. Doda, da se je vse, kar je v muzeju, nabralo med domačini. »Seveda smo imeli strokovno pomoč Goriškega muzeja, a so osrednjo zgodbo o naših aleksandrinkah zgradili domačini.«
Zaradi revščine šla v Aleksandrijo
Kot je povedala Neva Leban, prav tako članica omenjenega društva, je tudi zgodba njene none del družinske zgodovine. »Nona Merica je bila rojena v ugledni, premožni vaški družini. Bila je prvi otrok, zato je znala poprijeti tudi za bolj moška dela. Prav tako je bila zagnana sokolica in članica cerkvenega pevskega zbora,« je o svoji noni povedala Lebanova in pripomnila, da je bila nona od nekdaj tudi izredno razgledana, načitana, predvsem pa lepa ženska.
Zgodba, ki se posluša kot napeta drama in je bila pred časom tudi na ogled v muzeju, se nadaljuje s poroko mlade Merice leta 1929 z Jožefom Krpanom, jeseni se jima je že rodila hčerka Elizabeta, Nevina mama. »Pri Guštinavih, kot se je rekla kmetiji mojega nona, je bila revščina. Nono je sicer poskusil denar zaslužiti v Argentini, a je komaj zbral denar za ladijsko vozovnico, da se je vrnil domov. Skupaj sta se odločila, da v Egipt, podobno kot mnoge sovaščanke in sorodnice, pojde Merica, saj so bili tam zaslužki tudi do petkrat višji kot v sosednjem Trstu,« nadaljuje vnukinja. Tako je Merica, ko je bilo Betki 18 mesecev, odpotovala v Aleksandrijo. Merica se je leta 1935 prvič vrnila v Prvačino z namenom, da se v Egipt ne vrne nikoli več. Dve leti kasneje je rodila sina Albina. Toda še večja revščina v družini je pripeljala do težke odločitve, da se Merica z ladjo iz Trsta vrne v Aleksandrijo.
Služila ženi princa Toussouna
V Aleksandriji je Merica pri bogatih družinah opravljala razna dela, povpraševanje po pridnih Slovenkah pa je bilo vedno veliko. Za varuško nikoli ni želela, saj tega dela ni hotela sprejeti zaradi svojih otrok. Dlje časa je delala tudi pri princesi, ženi princa Toussouna, bratranca kralja Faruka. »Z njimi je potovala po Evropi, predvsem po Švici in Franciji.« Življenje v Egiptu in prav tako tudi potovanja po Evropi so Merici dala širino, razgledanost, naučila se je tujih jezikov. Poleg italijanščine se je tako naučila še francoščino in arabščino. Kljub vsemu je ostala zavedna Slovenka, saj je brala veliko slovenske literature, od samega začetka je bila naročena tudi na revijo Naša žena.
Z družino v Prvačini je ohranjala stik s pismi, redno je pošiljala tudi denar, oblačila in hrano. »To so bili usnjeni čevlji, svilene večerne obleke, ki jih nismo mogli nikjer nositi. Niti za maškare, saj je bilo v plesnih dvoranah prehladno zanje,« pove v smehu Lebanova in doda, da so, kar se je dalo, predelali v spodnje perilo ali kombinežo. »Ponosile pa so se tople, volnene stvari.«
Razdvojena med družinama
Zadnja družina, pri kateri se je Merica Krpan zaposlila, je bila družina Geahel. Potrebovali so varuško za problematičnega sina, od katerega je pred njo »pobegnilo« kar enaindvajset varušk. Merici je nekako uspelo pridobiti naklonjenost fanta, pri družini pa je kasneje prevzela skrb še za dve hčerki. Z njimi se je tudi preselila v Libanon in tam ostala vse do leta 1971, ko se je vrnila v Prvačino, razdvojena med primarno družino in to, ki jo je pustila na tujem. »Kadar je stala pri vodnjaku na dvorišču, sem jo zalotila, da je večkrat gledala proti vzhodu. Bila je nesrečna. V Prvačini ni bilo ničesar, kar je pustila, nono je umrl, otroci so že imeli svoje družine,« je povedala sogovornica in dodala, da so jo potolažile besede, da so zdaj drugačni časi, da lahko potuje in družino obišče kadar koli. »Spomnim se, kako so se ji ob teh besedah zasvetile oči. Od takrat je večino življenja prepotovala.«