Ko bodo v soboto, 17. julija, podelili letošnje zlate palme, se bo mnogim odvalil kamen s srca: organizatorjem, ker so po letu dni prisilnega predaha pod streho spravili 74. izdajo festivala, obiskovalcem, ker so se izognili (še eni) virtualni izdaji, in seveda ustvarjalcem, ki bodo – če delta varianta ne useka s polno paro – svoje filme končno le spravili v kina.

Cannes 2021 je sicer po malem tudi Cannes 2020: številni filmi in avtorji so bili napovedani že lani, pa so cansko premiero preprosto prestavili za leto dni – in dva meseca. Letošnji festival je imel prvotni termin, kot vedno, v maju, vendar je nepredvidljivi kovid festivalsko direkcijo prisilil v alternativne scenarije, dopuščali so celo možnost prestavitve na oktober. Zdaj se bomo, skupaj s turisti (kolikor jih bo) drenjali v julijski pripeki.

Konec vrst za vstopnice

Ampak vsaka slaba stvar prinese tudi nekaj dobrega. Puritanski Cannes, ki libertinizem izraža samo skozi občasne programske ekscese (seks in nasilje sta pač odmevni postavki), se bo v sklopu kovidnih ukrepov moral odreči enemu svojih »zaščitnih znakov«, ritualnemu in naravnost fetišističnemu ustvarjanju melodrame pred projekcijami. Sistematičnemu povzročanju dolgih čakalnih vrst, ustvarjanju suspenza, komu med čakajočimi se bo uspelo preriniti na projekcijo in komu bodo pred nosom zaprli vrata, bo – vsaj začasno – odklenkalo. Hierarhični sistem akreditacij in vstopnic, ki niti slučajno ne zagotavljajo vstopa v dvorano, je namreč tako neizprosen, da so mnogi dolgoletni poročevalci in kupci (med njimi je kar nekaj slovenskih) preprosto obupali in položili orožje.

Glavna predfestivalska novica letošnjega Cannesa so skratka – vnaprejšnje rezervacije sedežev! Rezerviraš, prideš deset minut pred predstavo, pokažeš QR kodo za kovidni test ter digitalno vstopnico in voilà! O praktični implementaciji novega reda bomo po potrebi poročali, nihče pa si ne dela utvar: bitka za proste sedeže se bo, kot v kakšni distopični znanstveni fantastiki, preselila na splet.

Rekordno število filmov: 24

Poglejmo, kaj Cannes ponuja v programskem smislu. Imel bo rekordno število tekmovalnih filmov, štiriindvajset, med njimi so štiri režirale ženske. In znova ni nobenega prvenca. Ženskim kvotam (še) ne gre najbolje, čeprav je intenca opazna, sekcija Štirinajst dni režiserjev (režiserk?) jih bo, skupaj s sorežiserskim statusom, predstavila skoraj polovico. Pač pa bo kraljica Cannesa igralka Léa Seydoux, ki bo predstavila kar štiri nove filme, posnela jih je z Arnaudom Desplechinom (Zavajanje), Ildiko Enyedi (Zgodba moje žene), Brunom Dumontom (Francija) in Wesom Andersonom (Francoska pošiljka). Trije med njimi bodo tekmovali, Desplechina pa so postavili v novoustanovljeno sekcijo Cannes Premiere, namenjeno velikim asom, ki pa po mnenju selektorjev niso na takšnem nivoju, da bi jih spustili v tekmo za palme.

Festival z Annette nocoj odpira Leos Carax, v konkurenci za nagrade pa se mu bo pridružila »all star« zasedba, ki jo krasijo trije nekdanji dobitniki zlate palme in kopica nekdanjih nagrajencev, poleg že naštetih med drugim tudi Nanni Moretti (Tri nadstropja), Sean Penn, Jacques Audiard, Apichatpong Weerasethakul, Asghar Farhadi in Nadav Lapid. Kljub številnim starim znancem gre tokrat za zdravo mešanico canskih standardov in imen, ki se šele uveljavljajo; med njimi je vredno izpostaviti Seana Bakerja, Julio Ducornau in Kirila Serebrenikova.

Ameriški režiser Spike Lee ni prelomil obljube in bo po lanski odpovedi festivala kot predsednik žirije vodil devetčlansko ekipo odločevalcev. Festival se mu je zahvalil z osrednjo podobo festivala, ki ga (ob fotošopiranih palmah) krasi mladi Lee iz celovečernega prvenca She's Got Have It, ki je premiero leta 1986 doživel v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev. Ženske so v prednosti vsaj v uradni žiriji, razmerje je 5:4. V Cannesu ima sicer predsednikova beseda največjo (in zgodovinsko izpričano) težo.