Marko Džalo: Ne zgolj maser, včasih sem tudi kot žena

»Počnemo vse, od masaže do priprave bidonov, hrane, pranja oblačil, čistimo avtomobile. Imamo kuharja, ki kolesarjem pripravi zajtrk in obroke po etapi, mi pa hrano za med dirko, riževe kolačke in drugo. Ena skupina gre v hotel, kjer pogrnejo masažne mize, pripravijo postelje za kolesarje, ki pridejo in se le uležejo. Še oprhati se jim ni treba, ker se že na avtobusu. Sem deklica za vse,« opisuje 35-letni Kranjčan.

Zadnjih pet sezon sem bolj s Thomasom, vsaj do Toura, potem pa si bolj »vzame prosto«. Normalno, če ga ni, masiram vse.

Ne, njega je imel David Rožman, imel sem ga le, ko ni ga ni bilo zraven.

Težko je reči osebni, ker me plača ekipa. Sledim njegovemu programu, na vseh pripravah, dirkah sem z njim, tudi v Monaku, sploh če je daljši blok priprav doma. Na začetku sezone, ko je bil lockdown in je bila njegova družina, ker zaradi brexita niso imeli potrebnega vizuma, v Cardiffu v Walesu, sem bil dalj časa z njim.

Da. (Smeh.) Kuhanje, pranje, pospravljanje niti ne, seveda masiranje. Brez tega ne gre. Pravijo, da moraš biti za dobrega maserja dober v vsem, ne le v eni stvari, tako kot velja za kolesarja na velikih dirkah. Če pa je masaža slaba, nimaš tu kaj iskati.

Seveda, če si z nekom več kot z lastno družino. Še vedno je med nama profesionalni odnos, ampak če ne bi bil prijateljski, če med sabo ne bi funkcionirala, bi se hitro naveličala drug drugega. Kot z ženo, recimo. Je zabaven tip, se mu kar nasmejim. Je pa angleški humor malce poseben, rahlo sarkastičen in ga nekateri lahko vzamejo kot žalitev. Na Tenerifu, na primer, so pri Ineosu delali predstavitveni filmček pred Tourom in Geraint je v šali med masažo rekel, da so Slovenci dobri, ampak le kot kolesarji, ne kot osebje. S tem je mislil name. Nekateri slovenski mediji so to vzeli iz konteksta, češ da je blatil Slovence, kar seveda ni res.

Prej nas je bilo v ekipi pet Slovencev, zdaj sva le dva. Z Davidom se sploh ne vidiva, zdaj v Franciji se prvič letos. Po vseh teh letih gre včasih že tako daleč, da po angleško razmišljam in imam doma težave. Na sezono sem kar od 180 do 200 dni zdoma. Lani se nam je zdelo kot leto dopusta, ko smo bili zdoma le 150, 160 dni.

Do pred nekaj leti so vedeli le, kje je Slovenija in da imamo kar dobre kolesarje, zdaj pa sta oba neki drugi svet v kolesarstvu. Ko je Roglič leta 2015 prvič zmagal na dirki po Sloveniji, smo mi prvič tekmovali. Mislim, da je imel startno številko 74, in sem jim govoril, naj pazijo nanj. Vsi so se spraševali, kdo je to, se začeli bolj zanimati za njegovo zgodbo, da je bil prej skakalec. Ko so gledali posnetke, kako je padel v Planici, so ga začeli še bolj spoštovati.

Saj Egan Bernal je pa na drugem, pri 22 letih. Mladi fantje, tudi Remco Evenepoel, ki je prišel iz nogometa, so vse boljši. Starejša generacija, Froome, Thomas, Cavendish, je šele pri 25, 26 letih začela trenirati kot danes mladinci. Tehnologija je veliko boljša, vsi imajo merilnike moči. Ko sem začel v kolesarstvu, ga je imel eden v skupini in je bil bog. Pogačar se je nakazal že na Vuelti, za katero so rekli, da bo le malo stestiral noge. Izkazalo se je, da je »mašina«, talent, kaj je naredil s pravim treningom, smo videli lani – vse je deklasiral.

Če imaš finance, lahko imaš na primer boljša vozila, imamo avtobus z lastno kuhinjo in restavracijo v ozadju. S tem se izogibamo hotelom, kar je v časih covida še pomembnejše. Lahko najameš boljše strokovnjake, si privoščiš boljšo opremo, jo razvijaš, na primer pri aerodinamiki imamo za kronometer 3D naprintana kolesa in jih testiramo v vetrovniku. Tudi več osebja lahko imaš na dirki in dodatne okrepčevalne točke. Namesto dveh, recimo, jih imamo deset. Kolesarjem ni treba izgubljati energije za to, da gredo nazaj v avtomobil po bidone. Zdaj se to še ne pozna, ampak po prostem dnevu naj bi bilo 30 stopinj Celzija in več.

Dave Brailsford, šef naše ekipe, je začel spreminjati detajle že pred olimpijskimi igrami v Londonu z reprezentanco Velike Britanije. Kako bi izboljšali aerodinamiko, regeneracijo, spanje… Če pogledamo sobe naših kolesarjev, imajo prenosne klime, dosti sob, sploh v Franciji, jih nima, filtre zraka, vlažilnike zraka, svojo vzmetnico, vzglavnik… Pač vse, da ni vsak dan nekaj drugega, ampak tako, kot so navajeni in da se dobro počutijo. Ampak mislim, da nas je Jumbo-Visma lani v nekem smislu celo prehitela.

To je spektakel, najbolj oblegana, najbolj gledana dirka. Zmeraj jo primerjam z dirkama po Flandriji in Pariz–Roubaix, ampak to je tam le en dan, tu pa 21 dni. Vzdušje je povsod noro. Na srečo se po enem letu brez gledalcev zadeve sproščajo, ljudje so bolj odprti, ne vidimo več toliko mask. Fino je videti ljudi, ni pa fino, da tiščijo transparente na sredo ceste. Ampak na srečo so to redke izjeme.

Zmeraj pravim, da navijam za naše, potem pa, kakor kdo vzame. Zelo težko odgovorim na to vprašanje. Prišli smo z močno ekipo, ampak ne tako izrazitim liderjem kot v preteklosti s Froomom, ko se je nekako pričakovalo, da bo zmagal. Nimamo kolesarja, ki bi poimensko lahko pariral Tadeju Pogačarju.

Saj smo videli v petek, ena etapa lahko veliko spremeni. Če zapiha veter, gresta hitro dve, tri minute. Tour je še dolg, naših (Ineos, op. p.) še ne bi odpisal. Je pa Pogačar pokazal, zakaj je zmagal lani, zares je »klasa«.