Očitno jim je usojeno. Kako si drugače razlagati, da se bodo nogometaši Italije in Španije med sabo pomerili že na četrtem evropskem prvenstvu zapored. A ko bo danes ob 21. uri na Wembleyju nemški sodnik Felix Brych zapiskal začetek tekme, bodo vsa minula srečanja pozabljena, tako nogometašem Italije kot tudi Španije pa bo pomembno le eno – pokoriti tekmeca.
Zgodovina medsebojnih tekem je bogata, saj so se pomerili že 37-krat, oboji imajo po 11 zmag, 15-krat so se razšli brez zmagovalca. A ta scenarij se na evropskem prvenstvu ne bo zgodil; če bo treba, bosta zmagovalca odločila podaljška ali celo streli z bele točke. »Le nebo je meja za azzurre. Reprezentanca je na tokratnem prvenstvu porušila vrsto rekordov, velika želja je še naprej ostati neporažen in postati evropski prvak,« pravi italijanski novinar Paolo Menicucci. Dejansko Italija ni izgubila že 33 tekem zapored, tekmeci pa imajo veliko težavo že, da sploh zatresejo mrežo vratarja Gianluigija Donnarumme. Zahodni sosedi so bili nazadnje evropski prvaki leta 1968 na domačih tleh, na prvenstvih 2000 in 2012 pa so izgubili v finalu. Lahko se pohvalijo tudi, da so v kvalifikacijah za EP Armeniji zabil devet golov (9:1), kar jim je uspelo nazadnje leta 1948.
Dvakrat zapored zabili po pet golov
Španija je bila na evropskih prvenstvih še uspešnejša, saj je bila najboljša v letih 1964, 2008 in 2012, tokratno pa je že njeno sedmo zapored. Pod vodstvom Luisa Enriqueja so bili uspešni že v kvalifikacijah z osmimi zmagami in brez poraza, krasijo pa jih posest žoge (povprečje 67,2 odstotka) in natančne podaje (89,4 odstotka vseh). »Španija ničesar ne skriva in nikoli ne kalkulira. Včasih moštvo izpade naivno in nepotrebno zapravlja priložnosti, a je njihova igra živahna in razburljiva. Bo pa Italija zahteven tekmec,« je prepričan novinar Graham Hunter, poznavalec španskega nogometa. Španija je sicer postala prva reprezentanca, ki je na dveh zaporednih prvenstvih na eni tekmi zabila pet golov (s Hrvaško so igrali 5:3), uvrstitev v polfinale pa jim je zagotovil Mikel Oyarzabal, ki je proti Švici zadel odločilno enajstmetrovko. Vsakič ko so Španci dobili četrtfinalno tekmo, so na koncu postali tudi prvaki.
V obeh reprezentancah je več italijanskih in španskih nogometašev, ki so v preteklosti igrali skupaj. Alessandro Florenzi in Jose Luis Gaya v Valencii, Alvaro Morata, Giorgio Chiellini in Leonardo Bonucci v Juventusu, Alex Meret, Lorenzo Insigne in Fabian Ruiz v Napoliju, Emerson in Cesar Azpilicueta pri Chelseaju ter Marco Verratti in Paolo Sarabia pri PSG. Toda prijateljstva bodo hitro pozabljena. »Belgiji smo zabili dva gola in lahko bi jih še več. Nekaj podobnega želimo narediti proti Španiji. Dejstvo pa je, dlje ko si na turnirju, težji so tekmeci. Zavedamo se kakovosti Španije, a smo optimistični,« pravi italijanski selektor Roberto Mancini. Njegov optimizem je logičen, zmaga proti Belgiji je bila 13. zapored, gol pa so prejeli šele na zadnjih dveh. Še več, tekmo so nazadnje izgubili 1. junija 2018 proti Franciji (1:3). Nazadnje so na tekmi izgubljali 4. septembra 2020, ko je Edin Džeko v ligi narodov zabil za Bosno in Hercegovino.
Italijani so kombinacija mladosti in izkušenj
Italijansko moštvo je kombinacija mladosti in izkušenj, Giorgio Chiellini in Leonardo Bonucci pa sta himno poslušala že več kot 100-krat. Tretji po število nastopov je Ciro Immobile, ki jih je zbral vsega 50. Je pa napadalec Lazia v izjemni formi, gol je zabil na petih tekmah izmed sedmih, ko je bil v začetni postavi. Selektor Mancini sicer precej rotira moštvo, tako je priložnost dobilo 25 izmed 26 prijavljenih nogometašev, izjema je vratar Alex Meret. Italijani se bodo morali potruditi, da tekmo odločijo že pred streljanjem enajstmetrovk, v katerih so Španci odlični. Leta 2008 so na tak način v četrtfinalu izločili prav Italijo in leta 2012 v polfinalu Portugalsko. Na tem prvenstvu so zelo učinkoviti, saj so zabili 12 golov, kar je največ med vsemi, Italijani so 11-krat zatresli mrežo. »Polfinalno tekmo pričakujemo spočiti in pripravljeni. Smo samozavestni in z visoko vzdignjenimi glavami. Imamo zgolj en cilj, postati evropski prvak,« pravi vratar Unai Simon. Podobno meni tudi selektor Luis Enrique: »Ponosni smo na opravljeno delo. Bili bi noro razmišljati, da smo lahko zadovoljni že, ker smo v polfinalu. Naš cilj je priti v finale in tam tudi zmagati.« Skrito orožje je Mikel Oyarzabal, ki je edini rezervni igralec na turnirju, ki mu je selektor dal priložnost na dosedanjih petih tekmah in je dosegel dva pomembna gola: v podaljšku proti Hrvaški in že omenjenega s strelom z bele točke proti Švici. Lahko so optimistični tudi, ker so na zadnjih 29 mednarodnih tekmah izgubili le eno (0:1 proti Ukrajini), na igrišču pa se jim ne pozna odsotnost Sergia Ramosa, namesto katerega kapetanski trak nosi izkušeni Sergio Busquets. Ta je za reprezentanco zbral že 125 nastopov.