Ob poplavi novih avtomobilov je vse manj tistih, ki z istim imenom in v enaki karoserijski obliki ter s tem v istem razredu vztrajajo že več časa, več desetletij. Zaradi tega imamo do takšnih vselej še prav nekakšno posebno spoštovanje, saj so vendarle poseben del avtomobilske zgodovine. Med njimi je nesporno tudi ford fiesta. Čeprav ima ostro konkurenco nekaterih avtomobilov, ki v istem razredu prav tako vztrajajo že dolgo časa (volkswagen polo, opel corsa, renault clio…), gre namreč za najbolje prodajan model majhnih avtomobilov ali tako imenovanega segmenta B vseh časov! Skupno so jih prodali že več kot 16 milijonov, letos praznuje že 45. rojstni dan, trenutno pa je na cesti v obliki sedme generacije. Z najnovejšim načinom pogona, tako imenovanim mehkohibridnim, smo jo preizkusili tudi mi.
Najprej torej o pogonu – zanj je pri testni fiesti v osnovi skrbel znani litrski turbobencinski trivaljnik ecoboost z 92 kilovati (125 konji) moči, da sistem poimenujemo kot blagohibirdni, pa poskrbita še dodatna 48-voltna baterija ter elektromotor, ki v igro vstopi pri pospeških, ko ponudi malce pomoči klasičnemu motorju, ter pri zaviranju, ko deluje kot generator in energijo shranjuje v baterijo. Vse skupaj pride prav pri različnih režimih vožnje (tudi denimo pri tako imenovanem jadranju), pod črto pa prinese nižjo porabo in manj izpustov; no, kljub temu nam porabe pod 5,9 litra bencina na 100 kilometrov ni uspelo spraviti. Ne gre sicer za pretirano visoko številko, še zdaleč ne, vseeno pa smo ob tovarniško navedeni (po merilnem ciklu WLTP), ki znaša okroglih 5 litrov, pričakovali kakšen deciliter nižjo. V zadnjem času smo se že kar navadili, da je razlika med tovarniško in realno porabo dejansko pri večini minimalna.
Kakor koli, vožnja s fiesto je z omenjeno močjo, ki avtomobilu te velikosti zagotavlja mirno in odzivno vožnjo v vsakem trenutku, tudi ko je na avtocesti denimo treba prehitevati pri višjih hitrostih (z mesta do stotice avto pospeši v 9,4 sekunde in doseže najvišjo hitrost kar 210 kilometrov na uro), prijetna, obenem pa je lahko tudi zabavna. Fiesta je pač po voznih lastnosti že pregovorno zelo dober avto, vselej pri razrednem vrhu, ob tem pa te majhnosti na avtocestah in dolgih vožnjah zaradi udobnih sedežev niti ne kaže; ko se s fiesto zapeljete v mesto, pa boste znali ceniti, da gre vendarle za le 4,04 metra dolgo vozilo. Prostorskih čudežev na tej dolžini seveda ne gre pričakovati, a saj fiesta niti ni namenjena za prvi družinski avto ali za prevoz več odraslih oseb. Otroci bodo na zadnji klopi vseeno našli dovolj prostora, medtem ko je prtljažnik z osnovnimi 292 litri spodoben, soliden, a nič kaj dosti več kot to in na tem področju je marsikateri konkurent spredaj.
Je pa fiesta po drugi strani med boljšimi, ko govorimo o uporabnosti in prijaznosti voznikovega delovnega okolja. Res je, je daleč od tega, da bi bila med bolj digitaliziranimi, saj denimo za volanom ponuja še analogne merilnike, a dobro odziven zaslon na dotik ter pravšnje število gumbov, odlična povezava s telefonom in ločena stikala za nastavitve prezračevanja upravljanje naredijo otročje lahko, nekomplicirano in predvsem tudi med vožnjo varno – vse je, skratka, na dosegu roke, zato je ob vsem naštetem vozniška izkušnja s tem avtom, čeprav ni več najmlajši, pod črto med najboljšimi razredu.
Je pa res, da fiesta med »naj« ne spada, ko beseda nanese na ceno. Solidno opremljena titanum s sodobnim opisanim pogonom stane namreč 19.500 evrov, na precej bolj sprejemljivih 17.700 evrov pa jo spusti popust. Jah, nove tehnologije pač nekaj stanejo.
