Na primer že takoj v prvi številki so pisali o ljubljanski ljudski kopeli, ki si je komaj zaslužila ta naziv. Ta natanko 120 let stara stavba še stoji, najdete jo na vogalu med Prečno in Malo ulico v bližini bolj znane Trubarjeve ulice, le da namesto nekdanjega napisa Mestna ljudska kopel visoko na pročelju danes piše Mestno igrišče, stavba pa je namenjena predvsem družinam s predšolskimi otroki. Po načrtih graške arhitekturne pisarne Wilhelm Brückner & Co so jo gradili med leti 1899 in 1901. Zanimiv je tudi prispevek o množični gradnji stanovanjskih hiš na Dravljah in »štorijah«, povezanih z gradnjo ter (ne)vselitvami. Nekateri posamezniki so namreč imeli svoje računice, ki se niso najbolj ujemale z načrti mestne oblasti. Ta je gradnjo, kot je razbrati iz člankov, sicer izdatno podprla. Vsakotedenski sprehodi Dnevnikovih poročevalcev po ljubljanskih tržnicah so razkrivali tudi razlike v cenah med pridelovalci vrtnin in poljščin, združenimi v zadruge, in tistimi, ki so se takšnega, takrat zelo aktualnega združevanja na vso moč otepali.

Mimogrede v »Ljudski kopeli«

Ljubljana, 1. julija. Sredi Ljubljane stoji. Celo v nekakšnem romanskem slogu so jo zgradili natanko pred 50 leti. Bila naj bi javna kopel. Omet odpada, zdaj se je sramežljivo tišči nov prizidek. Kaj neki pomeni. Menda vendar ne mislijo razširiti te arheološke znamenitosti sredi Ljubljane? (…) Kazalo bi tujcem hojo in vožnjo po teh dveh ulicah vljudno prepovedati. (…)

Vstopil sem samo mimogrede. Posebnega obiska ta javna »ustanova« tako ne zasluži. Pri okencu sedi dekle in brž te vpraša, ali se boš kopal v vodni kopeli ali samo pod prho. Čudno te pogleda, ko ji poveš, da nisi kopalec, ampak da bi si rad samo ogledal to ljubljansko znamenitost. (…)

Ozrem se. Povsod vzoren red in snaga, kolikor gre za dolžnosti in delo osebja. Druga stvar je kopel sama. Pogledaš in takoj pomisliš, da bi ustrezala kvečjemu kakemu mestecu, denimo Kostanjevici ali Višnji gori. (…)

»Ljudska kopel« ima razen zunanjih tudi notranjo znamenitost. Ni namreč simetrična. Na desni strani je vhod za ženske, na levi za moške. Človek bi mislil, da sta oba spola upoštevana enako. Pa nista. Ljubljančanke, pojdite pogledat, kako je bilo v našem mestu z enakopravnostjo pred 50 leti. Za moške so zgradili reci in piši tri kadne kopeli in če se ne motim 15 prh, za ženske pa samo dve parni in tri prhe. Zdaj ne gre drugače, morajo si pač pomagati tako, da pošljejo moške v ženski oddelek ali narobe, kjer je pač velik naval.

Čemu sploh pišemo o »Ljudski kopeli?« Da bi njen sloves še povzdignili? Ne. Zadovoljna je lahko s tem, kar ga uživa. Pišemo samo zato, ker bo treba misliti na kaj boljšega, večjega, bolj modernega, skratka, na resnično ljudsko kopel. Ime na sedanji bi bilo dobro odstraniti. Če bi napisali »zasilna« ali »starinska« ali »arheološka« kopel, bi še šlo. (…) Pomisliti moramo, koliko je v našem mestu hiš brez kopalnic. In stanovalci teh hiš se pozimi nimajo kje kopati. (…)

Ljubljanski dnevnik, 2. julija 1951

Takole si spletajo gnezdeca

Marsikdo v Ljubljani bi bil zadovoljen, če bi imel takšen dom, kakršne si zdaj mnogi zidajo v Dravljah. Pri nas je že stara pesem, da v Ljubljani leži nerešenih 5000 prošenj za stanovanja. Nekateri mislijo, da bi jih bilo »za prvo silo« dovolj 2500. Toda kdo jih naj zgradi? Poverjeništvo za stanovanjske zadeve je ob koncu leta 1949 zbiralo podatke delavcev in nameščencev, ki bi leta 1950 bili pripravljeni začeti zidati. Pogoji so se zdeli kar ugodni, saj je Državna investicijska banka nudila brezobrestno posojilo, treba pa je bilo zastaviti stavbo, ki si jo s posojilom gradil. Posojilo bi naj odplačali najpozneje v 25 letih. Mestni ljudski odbor v Ljubljani je v svojem tehničnem podjetju pripravil tudi več načrtov s proračuni za nove hišice.

Med Dravljami in Celovško cesto, kjer je bilo doslej le nekaj na pol kmečkih, na pol mestnih hišic, pa zdaj vidiš, kako se uresničujejo sanje delavskih in nameščenskih družin o lastnem domu. Sanje so seveda vselej malo drugačne. (…) Za večje stavbe tu ni prostora. Zdi pa se, da ga ni kdo ve kaj niti za majhne hišice. Gradijo tako na kupu, čeprav ne v strnjenem stavbnem sistemu, kakor da jim je za vzorec Zelena jama ali Krakovo; čim več je novih hišic, ki so večina pod streho, tem bolj se zapleta labirint. Ni tako lahko uganiti, kako se bodo razpredle ceste ali stezice med vrtički, če bo sploh še kaj prostora za gredice. Ljudje so sicer zaljubljeni v svoje domove, da ne vidijo skoraj nič drugega okrog njih in bi menda niti ne opazili, da se je njihovo naselje razvilo v nekakšen ghetto. (…)

Ljubljanski dnevnik, 2. julija 1951

Hišice so zgradili, vseliti se pa nočejo

Ljubljana, 17. septembra. Včeraj je imel izvršilni odbor MLO Ljubljane svojo 19. redno sejo (…).

Nadalje je izvršilni odbor razpravljal o nekaterih manjših tekočih zadevah, od katerih je gotovo najvažnejši sklep o pospešenju vselitve v skoraj dograjene stanovanjske hišice. Medtem, ko so se mnogi graditelji vselili v svoje hišice, čim so imeli streho nad glavo, in so potem nadaljevali z gradnjo ter so nekateri tudi že povsem dogradili svoje hišice, se mnogi branijo vseliti vanje, čeprav so že skoraj povsem dograjene in je treba n.pr. samo še položiti parket, vstaviti štedilnik ali podobno. Očividno hočejo z odlašanjem izsiliti od MLO, da bi jim uredil te stvari. Ta namreč želi čimprej dobiti njihova dosedanja stanovanja, da bi jih dodelil najpotrebnejšim prosilcem. Tem graditeljem se očividno ne mudi z vselitvijo, ker večinoma stanujejo v dobrih stanovanjih. Ker pa jim je MLO preskrbel kredit, večino materiala in zemljišče zato, da bi olajšal stanovanjsko stisko, ne pa da bi dograjene hiše stale prazne, bo vsem tistim, ki se že lahko vselijo vanje, dal rok enega tedna za vselitev. (…)

Ljubljanski dnevnik, 18. septembra 1951

Vir: arhiv Dnevnika