S to potezo je Dan Price seveda izzval nemalo pozornosti, precej ljudi je bilo tudi zelo kritičnih in so mu prerokovali zgolj kakšno leto poslovanja. Prav na velik zvon sicer podjetniki niso obešali te poteze, saj mnogi med njimi niso želeli, da bi zaposleni vedeli, da obstajajo tudi drugačni lastniki, ne le takšni, ki želijo s kar najnižjim možnim plačilom od zaposlenih dobiti kar največ. In je šla zgodba skorajda v pozabo… če se ne bi ponovno oglasil Dan Price. »Ko sem v svojem podjetju uvedel minimalno plačo 70.000 dolarjev na leto, sem slišal tudi komentar: 'Upam, da bo postalo to podjetje predmet proučevanja v okviru programov MBA o tem, kako socialno podjetništvo ne deluje in bo propadlo.' Pa podjetje ni propadlo. Še več, od takrat se je zaslužek našega podjetja potrojil. Število zaposlenih, ki imajo svoje lastno bivališče, se je podeseterilo, 70 odstotkov jih je že odplačalo stanovanjske kredite. Sem pa vsak dan sproti žalosten, ko dobivam na desetine pisem lastnikov, ki me zmerjajo, ker da si delavci nikakor ne zaslužijo prejemati tolikšne plače. To so tisti lastniki, ki odpuščajo delavce samo zato, da lahko obdržijo stanovanja v središču mesta. Pa še nekaj: res smo postali predmet proučevanja na univerzi, in to na Harvardu. Kot uspešno podjetje.«