Toda bolj kot spored in proticovidni ukrepi najedajo »vsebinske« dimenzije koncertov na prostem akustične danosti – osrednji »umetniki« takšnih koncertov kar naenkrat v resnici niso več zvezde na odru, temveč tonski tehniki, nevidno skriti za črnimi zavesami. Njihovo delo je gotovo težko, rezultat pa – v primerjavi z možno realizacijo v koncertni dvorani – komaj zadovoljiv. To je pokazal že uvodni koncert, ko so na odru stali stari »prijatelji« Festivala – dirigent Valerij Gergijev in Orkester Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga. Akustika odprtega prostora, pomešana z ozvočenjem, reže krila perfekcionizma, torej prav tistega presežka, ki povabljene umetnike, zvezde, ločuje od preostalega sijajnega povprečja. Tako se nam prezenca umetnikove veličine daje bolj v obliki logotipa, črke, pojave, vizualne energije na odru, v zvočnosti pa izginja. Zato je treba spodnji kritični zapis brati s kančkom zadržanosti, torej z zrnom soli.
Naši državi se je Gergijev kot že pred dvema letoma uvodoma poklonil z izvedbo Kozinove Bele krajine. Neobremenjen s slovensko tradicijo se je skladbe ponovno lotil v virtuozno hitrem tempu in v nasičenih teksturah se je zdelo, da se skladba vse bolj približuje njemu bližnjima Prokofjevu in Šostakoviču. Ob belokranjskem koralu je bilo mogoče zaznati vso širino godalnega zvoka gostujočega orkestra, posebno barvo rogov, sicer pa je prevladoval hiter ritmični drnec. Gotovo je to nov pogled na Kozino, v katerem pa sicer verjetno tiči veliko več zasanjanega romantičnega duha in manj neoklasicističnega pulziranja ali celo nekakšne socrealistične trdosti.
Podobnih interpretacijskih pomislekov pa nisem imel ob izvedbi Berliozove Fantastične simfonije. Če je prvi stavek še iskal zalet, pravo ravnotežje med sanjavo mehkobnim in ritmično poživljajočim, drugi pa pravo plesno lahkotnost, je Gergijev v počasnem tretjem stavku pred nas postavil pisano zaporedje premišljeno stkanih tekstur, pohitevanj, umirjanj, torej ustvarjalnega zanosa, ki se nato do konca ni več ustavil. Pot na morišče je zlovešče koračniško utripala, finale pa je postajal vse bolj divji in razdivjan. V prvi plan je stopala muzikantska neugnanost Gergijeva, nekakšen strastni gon. Slutiti je bilo močno butanje valov glasbe, zato je toliko bolj škoda, da jih nismo poslušali v zavetju dvorane, kjer bi jih tudi dejavno občutili. A upanje ostaja, da se bomo s trga vrnili v dvorano, torej iz pozunanjene slutnje v ponotranjen občutek.
Dolgo že pišem kritike in ne verjamem, da kakšna moja pripomba vpliva na organizatorje. Pomislil pa sem, da je ognjemet, ki je tokrat nastopil po koncu glasbe in ne že med njo, tudi posledica mojih teženj. Če je tako, pa tudi če ni – hvala!
