Microsoft je prejšnji teden okvirno predstavil novo različico operacijskega sistema windows 11, ki naj bi kot brezplačna nadgradnja za uporabnike windows 10 prišel konec leta. Med najbolj zanimive novosti doslej sodi hitrejše delovanje sistema med brskanjem po spletu, igranjem iger, zmanjšala pa naj bi se poraba energije.
Na prvi pogled bo najbolj očitna sprememba vizualna, saj bo precej osvežitve doživel grafični vmesnik. Gumb za start se bo iz levega kota premaknil na sredino zaslona, zdaj oglati robovi oken bodo zaobljeni, uporabnik pa bo lahko ustvaril več namizij. Navdušila je tudi novica, da bodo uporabniki lahko prek windows 11 uporabljali tudi aplikacije za android, a za zdaj ostaja še nekaj nejasnosti, kako naj bi to delovalo. Predvideno je prenašanje androidnih aplikacij iz Amazonove trgovine aplikacij, ki ni med najbolj založenimi. Domnevno bo možno tudi prenašanje aplikacij iz neuradnih spletnih prodajaln. Stvar zna biti čisto zanimiva, hkrati pa se poraja vprašanje, katere aplikacije ali videoigre na mobilnikih dejansko prekašajo izkušnjo programov in videoiger za operacijski sistem windows. Še posebej, ker je določene aplikacije, ki bi res znale biti koristne, kot je denimo netflix, že možno v obliki aplikacije prenesti iz Microsoftove lastne trgovine aplikacij.
Sprožili nakupovalno mrzlico nišnega varnostnega izdelka
Veliko razburjenja pa je Microsoft vzbudil z objavo nejasnih podatkov o minimalnih potrebah za delovanje windows 11. Z večino zahtev ni bilo nobenih težav. Procesor mora zmoči vsaj 1 GHz hitrosti in imeti vsaj dve jedri, minimalna ločljivost zaslona znaša 720p, potrebnih je 4 GB delovnega spomina in 64 GB prostora za shranjevanje. Vse zelo sprejemljivo. Za več razburjenja so poskrbele nejasne minimalne zahteve generacije procesorjev. Zagotovo bodo podprti procesorji Intelove 8. generacije in AMD-jevi procesorji Zen 2, ni pa še povsem dorečena usoda procesorjev 7. generacije in Zen 1. Podpori starejšim procesorjem se po doslej znanih podatkih slabo piše.
Za še več razburjenja pa je poskrbela zahteva po čipu z varnostno platformo TPM 2.0. Gre za čip, ki na strojnem nivoju skrbi za varnost šifrirnih ključev in poverilnic, omogoča pa tudi šifriranje diskov in še nekaj drugih z varnostjo povezanih storilnosti. Ker gre za izredno nišen kos opreme, velika večina uporabnikov ne ve, ali jo njihova naprava premore. Posledično je Microsoftovi najavi pogoja sledila množična panika, čipi TPM 2.0 pa so na spletu šli za med. Mnogi so jih kupili na zalogo in jih nato prodajali nad ceno.
Kot se pogosto zgodi, je bila bojazen za večino uporabnikov odveč. Microsoft od proizvajalcev že okoli deset let zahteva vgradnjo čipov TPM 2.0 v sisteme, ki v prodajo stopijo z naloženim operacijskim sistemom windows. Več negotovosti velja predvsem za uporabnike, ki so si sami sestavili računalnike. Vsi skupaj pa lahko na dokaj enostaven način preverijo, ali njihova naprava izpolnjuje ta pogoj.
Najprej velja preveriti, ali je čip TPM 2.0 že vključen. To storimo s sočasnim klikom na tipko z ikono oken in črko r. V okno, ki se odpre, nato vpišemo tpm.msc in kliknemo »v redu«. Če v odprtem oknu najdemo pasici z napisoma, da je TPM pripravljen za uporabo in da gre za verzijo 2.0, je zadeva vklopljena in vse bojazni so odveč. Če podatkov ni, pa morda čip zgolj ni vklopljen. Da bi ga vklopili, ponovno zaženite računalnik in ob začetku zaganjanja pritisnite tipko F2, kar odpre BIOS. Postopek se tu sicer razlikuje od matične plošče do matične plošče, zato je morda priporočljivo, da poiščete navodila za vašo konkretno napravo. V vsakem primeru pa v BIOS iščete kratico PTT (Intel) ali FTPM (AMD). Pogosto ju najdete pod pasico za varnost. Ko ju najdete, zgolj obkljukajte »omogoči« in shranite nove nastavitve. Po novem zagonu bi ob ponovitvi prvega koraka morali dobiti želena izpisa. Če tudi drugi korak ne obrodi sadov, pa zna biti, da vaša naprava res ne dosega zahtevanih pogojev za windows 11.
