»Večina pravi, naj list prikazuje življenje naših dni, naj kaže vse dogodke v naši državi, naše velike napore, da si ustvarimo lepšo bodočnost, in pa uspehe, ki jih dosegajo naši delovni ljudje po vsej domovini. Poleg tega pa je želja vseh, da bi novi list čim širše odprl bralcem okno v svet. Vedeti hočejo, kaj se po svetu godi, kako je drugod v gospodarstvu, kulturi, kaj vse je že bilo doseženega v znanosti. Poleg tega pa so mnogi želeli, naj bo novi list tudi hitrejši v prinašanju vesti, kajti prav na tem trpijo naši časopisi in tudi radijske postaje. Ob vsem tem pa so naročniki v svojih pismih in na dopisnicah povedali še nekaj. Naj bo kaka stvar še tako huda in trpka, naj bodo slabosti in napake še takšne, tudi pri vsem tem je treba biti dosleden, nikdar ne smemo iti mimo resnice. Kajti resnica je naše najmočnejše orožje. Odločno je treba pokazati vse napake in slabosti, da jih bomo lažje odstranili. Popolnoma jasno pa je treba prikazati tudi naš boj med novim in starim, treba je biti buden in odločen proti vsakršnim poskusom, da bi se zopet povrnilo staro.«
Od tedaj dalje v časopisne kioske, ki jih je manj, kot jih je bilo nekoč, v poštne nabiralnike svojih naročnikov oziroma v njihove elektronske naprave prihaja že 70 let: vsak delovni dan znova oziroma kot Dnevnik.si kar vsak dan, vsak teden, vsak mesec, sedemdesetkrat že vsako leto. V vseh razmerah, pod vsako vlado in, bogme, tudi že pod vsako državo. Ker smo mediji izpostavljeni delovanju družbenih silnic in dobesedno vpijamo tehnološki napredek, so desetletja v našem življenju dolga obdobja; prenekateri medij, naj bo časnik, radio, televizija, danes pa tudi že spletni portal, zmore zgolj v pičlem desetletju vznikniti in tudi ponikniti, izzveneti v času, ki ga je navdihnil in ki ga je sooblikoval. Dnevnik po drugi strani že sedemdeset let dokazuje, da ni kakšna takšna kratkotrajna, zgolj do izteka garancijskega roka delujoča naprava, mi srkamo čas in ne dopustimo, da bi čas posrkal nas.
Prizadevamo si in domišljamo si, da ustvarjamo medij, ki vsa ta desetletja najmanj zadovoljivo izpolnjuje pričakovanja bralcev, kot so jih pred 70 leti predstavili prvi uredniki Dnevnika. Dnevnik je vedno bil časopis, ki je živel za interese svojih bralcev in je od njih – bodimo odkriti – tudi živel. Uredniška maksima, da je Dnevnik »ljudski časopis«, ki si jo uredniki različnih generacij predajamo že desetletja, pomeni, da je v izhodišču vsake uredniške odločitve vedno razmislek o tem, kaj dogodki, ki jih beležimo, komentiramo in s tem tudi soustvarjamo, pomenijo za naše bralce, natanko tiste družbene sloje, ki so se že pred 70 leti na uredništvo obračali s pismi in dopisnicami, v njih izražali svoja pričakovanja, interese in zahteve. To neposredno komunikacijo z vami, bralci, gojimo še danes in tako izražen interes bralcev vedno preglasi interese inženirjev odnosov z javnostmi. Da je res tako, pritrjujejo naši dolgoletni zvesti naročniki, z mnogimi med njimi smo povezani že skoraj toliko časa, kolikor je star naš Dnevnik. Naših sedemdeset let je sedemdeset let vzajemne zvestobe, z njo se ponašamo in od takšnega odnosa do svojih bralcev Dnevnik ne bo nikoli odstopil.
Ponosni pa smo tudi na pot, ki smo jo v tem času prehodili. Ponosni smo, ker lahko, ko se oziramo nazaj, ugotavljamo, da nismo naredili nobenih večjih uredniških napak in da je bila Dnevnikova pot zmeraj premočrtna, vedno je, tudi v spremenjenih družbenih okoliščinah, prikazovala »naš boj med novim in starim«. Ljubljanskega, Neodvisnega ali pa samo še Dnevnika ni nikoli premetavalo z leve na desno in nazaj, Ljubljanski, Neodvisni ali pa samo še Dnevnik je zmeraj »kazal napake in slabosti, da jih bomo lažje odstranili«, in zato, zaradi te svobodomiselnosti, smo jih mnogokrat dobili tudi po prstih. Tudi v demokraciji in tudi še danes.
Spoštovane bralke in bralci, zahvaljujemo se vam, ker vztrajate z nami, ker podpirate naše delovanje in ste milostni, kadar nam spodrsne! Dragi dnevnikovci, pretekli in sedanji, novinarji, uredniki, sodelavci v desku, raznašalci, tiskarji, kolegice in kolegi iz prodajne, oglasne in administrativne službe, hvala, ker ste s svojimi napori in prizadevanji Dnevniku zagotovili naših skupnih 70 let! Dnevnik je bil in ostaja skupnost ljudi, ki se angažiramo, ker nam ni vseeno.
