Z gledališko predstavo Psiho v režiji Jaše Kocelija se bo nocoj na zunanjem odru Gledališča Glej po približno mesecu dni končal festival Soteska Open. Na njem se je zvrstilo približno 50 dogodkov, ki so poživili večerni utrip na širšem območju Gregorčičeve ulice, pa naj je šlo za predstave iz aktualne (in tudi pretekle) Glejeve ponudbe ter uprizoritve drugih neodvisnih producentov ali razne delavnice, pogovore, razstave in koncerte. Med njimi sta bili tudi dve hišni premieri – projekt Under Construction v izvedbi kolektiva Počemučka ter avtorska predstava Kako smo prišli do sem?Mateja Recerja in Gregorja Zorca v koprodukciji Gleja in zavoda Moment.
Raziskovalno naravnani kolektiv Počemučka, sestavljen iz ustvarjalcev mlajše generacije raznovrstnih profilov, od študentov, ki ravno končujejo akademijo, pa do že dodobra uveljavljenih igralskih imen, kot sta Miranda Trnjanin in Nataša Keser, se v projektu Under Construction, ki ga je zrežiral Aljoša Lovrić Krapež, ukvarja predvsem s preverjanjem različnih uprizoritvenih prijemov in postopkov. Malce več kot uro trajajoča predstava snovalnega tipa se namreč na ozadju ohlapne, s satiričnimi toni zabeljene zgodbe o nekem mestecu bolj kot sami vsebini posveča poigravanju s formo, gledališkimi jeziki ter možnimi načini »grajenja predstave«, pokombinira strategije pripovedovanja, gledališčenja predmetov in fluidnih odnosov med akterji, pri tem pa naniza več duhovitih uprizoritvenih rešitev, ki brez kakih posebnih težav ohranjajo gledalčevo naklonjeno pozornost – pa čeprav se ta isti gledalec po koncu morda nehote vpraša: »Počemu?«
Bolj pripovednega kot pa »dramskega« značaja je tudi minimalistična predstava Kako smo prišli do sem?, v kateri Gregor Zorc in Matej Recer pokažeta, da sta lahko za zavezujoč gledališki dogodek popolnoma dovolj dva možakarja, ki sedita za mizo, lagodno kramljata, si vmes narežeta malo klobase ter zvrneta kozarec ali dva. To je namreč vse, kar se dogaja v tej uprizoritvi – toda hkrati se »zgodi« še mnogo več. Med sproščenim razpredanjem spominov na mladost in nizanjem okruškov osebnih ter družinskih zgodovin se skozi čase in prostore postopno tke mreža človeških usod, včasih nenavadnih, spet drugič povsem običajnih, ki sega od medvojne Nemčije prek dolenjskih gričev do črnogorskega podeželja – in ki vase neopazno zaprede tudi poslušalca. Pripovedovalski talent obeh nastopajočih, zaradi katerega nočna hoja proti sosedovemu hlevu zveni kot triler, srečanje z očetom v zakotni gostilni pa kot finalna epizoda kakšne razkošne melodrame, s pristno človeško občutljivostjo oblikuje drobne zgodbe slehernikov v nevsakdanjo hvalnico življenju – in to v vseh njegovih odtenkih.
