Predsednik vlade in njegov (ne)odstopljeni policijski minister sta v svojih tvitih povedala vse o sebi in nam tako »olajšala« vest. Poznate tisto resnico, da človek, ki je pahnjen na dno (kot svinja, ki se ji ne meče biserov), nima česa izgubiti. Takrat dobi podeseterjeno moč, da si vrne svoje dostojanstvo in človeško vrednost. V svojem bistvu se predsednik vlade boji tega naboja (ki ga je v obliki spontanega ljudskega odpora pred njegovim političnim »vzponom« enkrat že rešil) in zato blati in ponižuje človeka, ki se je žrtvoval in po spletu okoliščin postavil na čelo nezadovoljne večine Slovencev. Kako kratkovidno, kako sebično, kako nedržavniško…
Naj preidem na bistvo tokratnega sporočila. Trideseta obletnica nečesa, česar koli, je vredna spominjanja. Običajno ljudje povabimo na praznovanje vse, ki jih imamo radi. Takrat po navadi tudi vidimo, koliko pomenimo in veljamo. Če je to 30-letnica države (ki smo si jo Slovenci večinoma zelo želeli), pa je še posebno pomembno, da je dogodek povezovalen, obrnjen v nove perspektive. Ničesar od tega ni bilo čutiti na partijsko organizirani prireditvi, jajcu s pisano lupino in pokvarjeno vsebino. Gostje so s seboj (razen Orbana) odnesli samo lupino, o vsebini pa se jim (morda) samo sanja.
Bi pa ti isti kreatorji »nove« Evrope dobili vpogled v resnično stanje, če bi si ogledali tudi alternativno proslavo na Prešernovem trgu. Tam je bila zastopana vsa Slovenija, njeno pravo srce in obraz. Ponosen sem lahko bil del te množice, ki je v tem trenutku vest narodove in državne biti. Razmišljam o človeški vrednosti – Janez Janša, ki s pozicije moči in z vso svojo črno prtljago iz preteklosti tepta civilizacijske pridobitve, in Jaša Jenull, ki je v brezizhodnosti in brezperspektivnosti trenutka večine Slovencev našel moč, da se kljub pritiskom, grožnjam in diskreditacijam postavi na čelo gibanja za spremembe. Oba moža bo ocenila pravično zgodovina. Za prvega vem, da sodba ne bo prav prizanesljiva…
Temni oblaki se zgrinjajo nad Republiko Slovenijo. Uradna proslava je bila blišč nestvarnega, zdaj pa moramo vse moči zastaviti za ohranitev državljanskega dostojanstva in pravic, ki nam jih hoče ukrasti nekdo, ki bi že zdavnaj moral počivati na smetišču zgodovine.
Zato ne spreglejmo drobnega, a zelo pomembnega sporočila, ki ga je na prsih nosil bivši predsednik Milan Kučan – znak kolesarjev je zvezda danica za demokracijo v Sloveniji. In pozor, tudi mladim ni vseeno!
Bodimo zelo pozorni, kakšno bo ravnanje policije na naslednjih protestih glede na »grožnje« policijskega ministra.
Srečo Knafelc, Krvava Peč