Bili smo prva založba v Sloveniji, ki je v svoje avtorske ekipe povabila učitelje praktike, ki so v soavtorstvu z univerzitetnimi profesorji iz stroke razvili vrhunska učbeniška gradiva, pisana na kožo tako učiteljem kot učencem. Pri razvoju učbenikov smo naredili še en korak naprej in začeli vključevati učitelje evalvatorje, ki so aktivno sodelovali pri pregledovanju in izboljševanju učbenikov. Zelo smo ponosni tudi na razvoj naših digitalnih gradiv. Rokusove prve e-učbenike so v šolah uporabljali že leta 2009, leta 2011 pa je luč sveta ugledala serija Lili in Bine za prve tri razrede. Takrat nam ni nihče verjel, da bodo učitelji v prvi triadi resno uporabljali našo digitalno platformo Lilibi.si. Danes to serijo v različnih kombinacijah uporabljajo v več kot 70 odstotkih slovenskih šol, platformo Lilibi.si pa vsak dan 80 odstotkov učiteljev.
Na kaj ste najbolj ponosni?Največ nam pomeni leta 2014 prejeta nagrada za digitalno gradivo Biologija 8 iRokus+, ki ga je prepoznala tudi mednarodna žirija na frankfurtskem knjižnem sejmu in mu podelila ugledno zlato nagrado best european learning materials award (BELMA) v kategoriji digitalnih učnih gradiv. Letos bo luč sveta ugledala že tretja generacija naprednih digitalnih gradiv pri naši založbi IzziRokus, ki prinaša veliko novosti.
Kako so tri desetletja zaznamovala razvoj šolstva oziroma poučevanja v Sloveniji?Razvoj šolstva je najbolj zaznamovala uvedba devetletke, ki je dvignila veliko prahu in razdelila javnost. Gledano pod črto in z vidika vsebin pa je bila to velika priložnost za vse akterje, ki sodelujemo v šolstvu. Razvil se je konkurenčen trg učbeniških gradiv, saj založbe pri razvoju gradiv sledimo najnovejšim svetovnim smernicam, intenzivno razvijamo najsodobnejša digitalna gradiva z vrhunsko multimedijo in animacijami ter izbiramo najboljše avtorske ekipe.
Kaj je za vas največji izziv?Velika težava v slovenskih šolah so učbeniški skladi, ki omejujejo tako poučevanje kot učenje. Splošna javnost se premalo zaveda negativnih učinkov učbeniških skladov. Učenci ne smejo podčrtavati in označevati vsebin v učbenikih in so zato zelo prikrajšani pri razvoju strategij učenja. V Sloveniji je zelo prisoten tudi negativen odnos do delovnih zvezkov. Učenci v šolah prepisujejo s table ali po nareku in so s tem prikrajšani za kakovostno učno uro. Verjamem, da bomo veliko omenjenih težav rešili z uvedbo digitalnih gradiv in naprav v vsakodnevno učenje.
Se poučevanje in učenje selita v digitalne sfere, kako ocenjujete prihodnost in smernice?V Sloveniji so digitalni učbeniki še vedno samo dodatno gradivo pri poučevanju in učenju. Učitelji jih uporabljajo predvsem kot predstavitveno orodje za razlago v razredu. V času korone se je naredil velik korak v smeri digitalne pismenosti v šolstvu, a dokler ne bodo imeli otroci računalnikov ali tablic tudi pri pouku, ne moremo govoriti o digitalni šoli. Za ta korak se bo morala odločiti država, založniki smo na to pripravljeni.
S katerimi izzivi se učitelji in šolarji najpogosteje srečujejo pri nas?Predvsem se srečujejo s preobsežnimi učnimi načrti, ki jim dajejo premalo svobode in prostega časa za dodatne vsebine in individualiziran pouk. Prav tako je velik izziv za sodobnega učitelja priprava individualiziranih gradiv za otroke z različnimi potrebami, ki jih je vse več. Daleč največji izziv v današnjem svetu pa je avtonomnost učiteljev, ki jim jo krademo prav mi starši s pretirano zaščito svojih otrok, permisivno vzgojo in pomanjkanjem zaupanja.
Običajno si ljudje pred poletjem pripravimo bralne sezname. Kaj bo na vašem?Imam še nekaj starih grehov. Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov, Drago Jančar: Drevo brez imena, Jože Možina: Slovenski razkol, Patrick Lencioni: The Five Dysfunctions of a Team.
