Številko NIJZ sem klical 21-krat, brez upanja, da bi dobil linijo. Na pamet se odločim za neko številko iz te serije in javi se prijazen ženski glas. Po krajšem pojasnilu in diskusiji, ker sem že malo na obratih, mi gospa pojasni, da so zelo zasedeni in zato nedostopni. Mislim si nekaj o organizaciji dostopa in čemu služi en telefon za dostop do centralne strokovne službe v državi, ki naj bi pokril ogromno število klicev. Vendar, kakršna vlada, takšno tudi vse drugo.
Gospa, ki je še naprej zelo prijazna, vzame mojo telefonsko številko in mi napove, da me bo poklical računalničar. Mislim si: po vseh zahtevah, da naredim digitalno potrdilo, s katerim si bom lahko sam natisnil certifikat, ali bo vsakega, ki bo to poskusil, moral voditi strokovnjak z NIJZ?
Hitro zatem me pokliče izredno prijazen možakar in me ponovno pripelje do portala zVEM (to sem že sam petkrat naredil in vedno se je zataknilo, ker je aplikacija zahtevala prijavo v SI-PASS, jaz pa imam le SIGEN-CA). Skupaj s prijaznim računalničarjem ponovimo postopek in pojasni mi, da se moram prijaviti v SI-PASS. Vprašam se, zakaj je vsa država zapravljala ure na upravnih enotah za digitalno potrdilo, če na koncu velja le SI-PASS. Korak po korak opraviva prijavo v SI-PASS, pa ga zaprosim še, da poiščemo certifikat za tiskanje. Gospod takoj ugotovi, da je certifikat nepravilno izpolnjen, ker ni navedeno prvo cepljenje. Mislim si, pa kdo vse v tej državi dela s pomembnimi dokumenti in se požvižga na njihovo pravilnost in ustreznost, zlasti pa, če so verodostojni? Kot sem si že prej mislil: kakršna vlada, takšno tudi vse drugo.
Prijazni gospod mi tudi pojasni, da ta dokument lahko popravijo le v ZD Nova Gorica. Na srečo sem dobil ustrezno osebo, ki bo to opravila.
In tako je potekalo obljubljeno tiskanje certifikata v lastni režiji, ki bi bilo v boljše organizirani državi samoumevno.
Nenad Kohn, dr. med. spec., Nova Gorica