»Tu se res dobro počutim. Poglejte staro mestno jedro, ta trg, kako lepo je urejen. In v Radovljici je vse lepo urejeno in pri roki. Nekaj minut od mojega doma je pisarna, kjer delam, nekaj minut od doma je pokrit bazen, ki ima pozimi ogrevano vodo, pet metrov od vrat je tekaška smučarska proga, dobrih petdeset metrov stran je učna gozdna pot, za vogalom so lekarna, muzeji, dvorane, kjer so koncerti, nekaj korakov stran park, športna igrišča, nekaj minut stran letališče Lesce, kamor koli pogledam, me vabijo terase na kavo, kaj sladkega ali dober obed, mimo teče kristalno čista Sava, praktično za vogalom je Bled…« se kar ni ustavila direktoričina sodelavka Michaela Pichler. Zvenelo je že skoraj kot izrazita provokacija, ko me je nenadoma prešinilo: saj mogoče je pa vse to res!
Prenovljena poslopja osrednjega trga
Poslopja na Linhartovem trgu v starem mestnem jedru so se minulo soboto prevzetno kopala v dopoldanskem soncu. Radovljiška graščina, ki je nastala iz prvotnega srednjeveškega grajskega stolpa, ima danes ohranjeno podobo iz 18. stoletja s čudovito fasado, stopniščem iz tufa ter Baročno in Plesno dvorano, v prvem nadstropju pa med drugim domuje tudi pred kratkim temeljito prenovljeni Čebelarski muzej, ki vas bo popeljal v svet kranjske sivke in bogate tradicije čebelarjenja pri nas.
Panjska končnica – splet 18. stoletja
»Ljubezen do čebel ima na Slovenskem dolgo tradicijo. Pravzaprav bi skoraj z gotovostjo lahko trdili, da na svetu težko najdemo deželo s tako bogato naravno in kulturno dediščino, tako vsestransko in raznoliko prepleteno s čebelarstvom, kot je naša,« je poudarila direktorica Boletova, ki je tudi sama navdušena čebelarka. Zbirka poslikanih panjskih končnic, ki drugod kot pri nas niso poznane, obsega več kot 800 primerkov in je največja v Sloveniji, tako po številu kot po reprezentativnosti.«
Najznamenitejša je vsekakor tista z motivom božjepotne Marije iz leta 1758, ki je najstarejša ohranjena poslikana panjska končnica. »Poslikane panjske končnice so kot nekakšen internet predprejšnjega stoletja, saj nam pričajo o dogodkih, ki so se res zgodili,« preseneti z nenavadno primerjavo direktorica in takoj v smehu dopolni: »Razen seveda poslikav, na katerih 'babi jezik brusijo'.«
Ta teden so v Galeriji Šivčeva hiša odprli tradicionalno razstavo ob Vurnikovih dnevih, ki so se začeli v torek in bodo trajali ves mesec. Predstavljeni so študentski projekti idejne in grafične zasnove Vurnikove spominske sobe z naslovom Ivan in Helena.
Več znanih osebnosti kot hiš
Ko smo že pri znamenitih osebnostih, povezanih z Radovljico – človek pravzaprav le težko verjame, da se v povezavi s tem pravzaprav majhnim mestecem omenja toliko znanih imen in priimkov. Poleg že omenjenega arhitekta Ivana Vurnika, ki je bil je poleg Jožeta Plečnika in Maksa Fabianija eden od začetnikov slovenske arhitekture, so tu še slovenski dramatik, zgodovinar in šolnik Anton Tomaž Linhart, slikar in čebelar Anton Janša, čebelar, vrtnar urednik, publicist in prevajalec Avgust Bukovec, podjetnica in mecenka Josipina Hočevar, pesnik in filolog Ivan Hribovšek, pesnik in pisatelj Vladimir Pavšič – Matej Bor, ki je zadnja desetletja svojega življenja preživel v Radovljici, pa vsem znane Simona Vodopivec, Manca Izmajlova, Sara Isaković in Alenka Kejžar, če navedem le nekatere.
Da ne boste rekli, da pretiravamo, bomo drugič napisali kaj več in predvsem kaj sočnega o ajdovih žlikrofih z jurčki in čokoladi z velikimi lešniki. Ja, vsaj to morate pokusiti med obiskom Radovljice. In ko se odločite za obisk, lahko na tamkajšnje pokopališče nesete rožico in jo položite na grob kuharskega mojstra Ivana Ivačiča, ki tam počiva.
