Film Tiho mesto (2018), v katerem so prikupno ameriško družino sredi kmetije terorizirale za zvok občutljive zunajzemeljske bogomolke, se nadaljuje. Vse dobre grozljivke imajo seveda nadaljevanje, vse dobre grozljivke lahko postanejo franšize. Samo finančno uspešne morajo biti. Prvi del je ob 17 milijonih proračuna prinesel 340 milijonov dolarjev zaslužka. Zato ti osmi potniki seveda znova lovijo vse, kar leze, gre in oddaja zvok, zdaj pa vidimo tudi, kako se je vse skupaj začelo. Kako je bilo prvi dan. Vidimo idilično ameriško mestece, v katerem ljudje vozijo poltovornjake, nosijo kariraste srajce, kupujejo pomaranče in gredo z otroki v nedeljo na bejzbol. Vidimo, kako so vsi srečni in se imajo radi. A potem vidimo tudi, kako se ta družinski film spremeni v tisto, čemur žanrsko pravimo grozljivka. V paniko in masaker.
Svet, v katerem se nihče ne pritožuje
Sredi ZDA se namreč tistega usodnega dne odpre nebo, na zemljo pa skupaj z meteoriti strmoglavijo vesoljske nakazni, ki so sicer slepe, zato pa presneto dobro slišijo. Tako dobro kot starši, ki čakajo najstnike, da pridejo domov z zabave. Tako dobro torej, da ne moreš reči, da si prišel ob pol polnoči, ko pa so vsi slišali, da si prišel ob pol petih. A če se tole nadaljevanje začne z dnevom D, se takoj zatem nadaljuje po tistem, kjer smo končali v prvencu. Le da naša družina po bitki na kmetiji vzame pot pod noge, mi pa z njo odkrivamo, kaj je ostalo od sveta, v katerem zvok ubija. Sveta, v katerem moraš biti kar naprej tiho, ker sicer si utišan. Bliskovito, brutalno in neosebno. Sveta, v katerem ni varnosti, le golo preživetje. To je pač svet, v katerem se nihče ne pritožuje, nihče ne kriči in nihče na kolesu nima zvonca.
Ves svet je pač presneta knjižnica. In John Krasinski, ki je znova igralec, režiser in soscenarist, enostavno razume, da so dobre grozljivke dolge uro in pol. In tole nadaljevanje, ki nima odvečne minutaže, zato enostavno nima nepotrebnega vsebinskega špeha in se znova ne trudi okoli pojasnil, zakaj točno so ti grozni kleščarji prišli na obisk. Enostavno so in enostavno lovijo. Zato pa Krasinski spet servira polno samokolnico suspenza, ki ga kot v prvencu gradi z dobro montažo, klavstrofobičnimi kadri in odlično rabo zvoka. Vzdušju pa dodaja tudi nekaj tistega, kar smo videli v Boormanovi Odrešitvi (1972), tako da mora družinica Abbott tokrat poleg vesoljskih računati tudi na pošasti ljudi, ki so jim popustile spone človečnosti.
Solidno nadaljevanje
Skratka, to je svet, v katerem te veliki brat resda ne gleda, te pa zato prekleto pozorno posluša. Vsak šum in vsak čivk ga zmoti, vsak glasnejši korak preveri in vsak povzdignjen glas kaznuje. Neusmiljen, samovoljen in vsepovsod je. Tole je, kot bi posneli alternativno verzijo filma Glej, kdo se oglaša (1990), v kateri bi bile namesto komedije in romantike more in skrbi. Namesto da bi govorili, pa bi vsi molčali ali vsaj šepetali. Malo Vojna svetov (2005), malo Cesta (2009) in malo Ne dihaj! (2016); čeprav film v resnici jasno in glasno veli – bodite tiho! Skratka, tole bi znalo biti všeč Slovencem. Ker v tem filmu v času nedeljskega kosila nikomur ne pride na pamet, da bi žagal drva ali kosil travo. Je pa tudi film, v katerem se kadrovske reze preživi, če se molči. Saj veste – molk je zlato. A mama Evelyn (Emily Blunt), gluha hči Regan (Millicent Simmonds) in sin Marcus (Noah Jupe) tokrat pač ne želijo samo preživeti, ampak živeti. Zato je tole glasnejši in bolj akcijski, a povsem soliden drugi del.
