Direktor Anton Kisovar in njegova žena Vera imata podjetje za otroka, zaposlene za družino, delo za način življenja. Vse našteto se odraža v njunem odnosu, vzdušju, ki sta ga vzpostavila v podjetju, in njegovi neverjetni rasti.
V nenehnem iskanju izboljšav
Vse skupaj se je začelo v majhni garažni delavnici. Sprva so proizvajali orodja za steklarsko industrijo, sčasoma pa so začeli izdelovati še druga orodja ter manjše izdelke iz plastike in gume. Anton je tisti, pravi Vera, ki je zgodbo nenehno gnal naprej in vedno iskal nove rešitve, vendar jima vse to ne bi uspelo brez delovnih navad. Po nekajletnem sodelovanju s Siemensom so leta 1994 spoznali, da so premajhni. Za rast so pridobili velike bančne kredite in vse postavili na kocko. Čeprav so sprva želeli kupiti le eno halo podjetja v stečaju, so na koncu v Žalcu kupili večji del propadlega podjetja. Zato je bilo treba razširiti tudi programe, spet so sledili novi prostori, nadgradnje in izboljšave.
Anton je s pomočjo sodelavcev razvijal stroje in nadzoroval proizvodnjo, Vera pa je prevzela vodenje področja nekovin, torej gume in plastike. »Srečen in zadovoljen sem, ker je Vera ves čas ob meni. Vprašanje, ali bi me sploh razumela, če ne bi bila del podjetja,« je odkrit. »Vedno sva se podpirala in si razdelila področja dela.« Pogosto se zgodi, da se vidita zjutraj, na malici in potem šele zvečer doma. »Ona je moj referent za paniko,« pove v smehu. Danes so usmerjeni v industrijsko področje, kmetijske stroje prodajajo na štiri celine, leta 2015 so prejeli nagrado GZS za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke, dve leti pozneje pa še zlato gazelo 2017.
Biti drzen, biti (tudi) hazarder
Biti drzen, drugačen, upati si, so smernice, ki so Tehnos popeljale naprej. K njihovemu preboju v tujini je prispevala tudi nenavadna sejemska predstavitev prednosti mulčerja. Na stroj, ki zaradi visokih obratov vibrira, so prvič postavili kozarec s penino. Odziv kupcev na vidno mirno delovanje stroja je bil takojšen. »Ni dovolj, da je stroj tehnično dober, prav tako ni dovolj, če si dober govornik. Nikoli namreč ne veš, ali te kupci res poslušajo. Biti moraš drugačen,« pripoveduje direktor. »Od takrat je kozarec na mulčerju na predstavitvah in sejmih obvezen.«
Na vprašanje, zakaj je podjetje v nenehnem prilagajanju, Anton odgovarja: »Ker nam je preveč lepo, da bi tako lahko ostalo.« Podjetništvo primerja z alpinizmom – pri obeh mora biti kanček hazarderstva, sicer ni uspeha. Kljub temu pa podjetništvo jemlje popolnoma resno: »Odgovoren si za vse, kar je prav, pa tudi za vse, kar je narobe. S tistim, kar je prav, nimaš težav, te nastanejo takrat, ko gre kaj narobe. Varnega območja ni – vse je le odgovornost.« Kadar jih tujci povprašajo, v čem so najboljši, jim odgovorijo, da jih odlikujejo kakovostna izdelava po zmernih cenah ter vgrajeni sodobni in tehnično dovršeni elementi.
Podjetje kot razširjena družina
Odgovornost je le ena od vrednot, ki jo iščejo tudi pri zaposlenih. Hkrati se zavedajo, da vsega potrebnega znanja mladi na začetku ne morejo imeti. Pri mladih še posebno spoštujejo željo po učenju. »Dober orodjar se oblikuje šele po tridesetem letu. Ogromno moraš vedeti, pri dvajsetih je to malo težje.« Otrok, Ane in Urbana, v podjetje nikoli nista silila, saj, poudarja Anton, je prav zaradi vsiljene odločitve veliko družinskih podjetij tudi že propadlo. Včasih se je rad šalil, da mu ni mar, kaj otroka počneta, »dokler imata diplomo iz strojništva«. Prvorojenka Ana je končala študij medicine in se v družinskem podjetju ne vidi, Urban pa priznava, da ga je delo tam že od nekdaj privlačilo.
Sin Urban verjame v pripadnost in namenjanje časa podjetju, ki ga izkazujejo starši, čemur sledijo tudi zaposleni. Podjetje vidi kot razširjeno družino, kjer so »vsem odprta vsa vrata in ni tabu tem«. Prizna še: »Smo odkriti, glasni, včasih se tudi spremo.« Z iskrenostjo in odprtostjo lažje odkrijejo napake. Na njih se učijo, si nabirajo izkušnje in zbirajo znanje. »Če daš, dobiš, če delaš, grešiš. Več ko se dela, več se greši,« nazorno pove Anton.
Rast, prava tehnologija in pravi ljudje
Vložen čas, trud in predanost poslu se Tehnosu obrestujejo. Po direktorjevem mnenju so rast, prava tehnologija in pravi ljudje recept za uspeh: »Če podjetje ne raste s tehnologijo in trendi, zaostane. In ko enkrat nisi več konkurenčen drugim, nastanejo pogoji, da lahko propadeš.« Na tujih trgih ustvarijo več kot 80 odstotkov prodaje. Anton trdi: »Nikoli ne bomo 'made in Germany', smo pa 'made in Slovenia', s čimer se tudi da lepo živeti. Če me tujci vprašajo, v čem smo najboljši, povem, da so naši izdelki z zmernimi cenami kakovostno izdelani in da so vanje vgrajeni sodobni, tehnično dovršeni elementi. Vedno smo na voljo, naši telefoni nikoli ne ugasnejo, tudi ko pride do zapletov. Če nastane težava, jo rešujem skupaj z drugimi. Med nami ni ločnice.«
Povezani pa niso le med seboj in s svojimi strankami, ampak tudi z lokalnim okoljem. Ob nakupu poslovnih prostorov je bilo njihovo glavno vodilo obnoviti staro lakirnico. S pomočjo evropskih sredstev so to tudi naredili. Postavili so novo lakirnico, ki namesto fosfatov uporablja nanokeramiko. A to še zdaleč ni vse – investirali so tudi v sodobno čistilno napravo. »Kot domače podjetje odgovorno pristopamo do okolja, v katerem živimo. Ko se vračam iz tujine, opažam, da je ekološka ozaveščenost v Sloveniji na visoki ravni. In prav to je edina prava pot za prihodnost,« sklene Anton. rš
Zgodbe družinskih podjetij nastajajo v sodelovanju z EY Slovenija, ki od leta 2014 vsako leto izda knjigo desetih zgodb slovenskega družinskega podjetništva.
