Pristaniško mesto Brest je po letih 1952, 1974 in 2008 četrtič gostilo start Toura, sobotna etapa pa je bila ena najbolj kaotičnih in grozljivih v novejši zgodovini. Prvi padec se je zgodil že kmalu po startu, a se mu je Slovenec Matej Mohorič (Bahrain-Victorius) spretno in srečno izognil: »S starta smo se zagnali kot zajec v zelje. Bil sem v ospredju, potem pa je Francoz pred mano slabo ocenil otoček na cesti in ga 'zapel', na srečo pa nisem padel in sem se moral le ustaviti.« A to je bila šele »predigra« v množična in grozljiva padca 45 in osem kilometrov pred ciljem, v prvega pa sta bila vpletena tudi Pogačar in Roglič.
Najprej je neodgovorna gledalka s kartonastim navijaškim transparentom v rokah stopila na cesto in pozirala televizijskim kameram. S transparentom je zadela Tonyja Martina (Jumbo-Visma) in povzročila skupinski padec, čez Martina pa je s kolesom prvi padel njegov kapetan Roglič. Sledili so še številni padci, ki so večini glavnine zaprli cesto, približno 15 kolesarjev, ki so se izognili nesreči, pa je v nadaljevanju vožnje džentlemensko počakalo nesrečneže. »Na policiji smo vložili uradno pritožbo proti ženski, ki ni upoštevala pravil. Tudi zato, da tisti redki navijači, ki počnejo neumnosti, ne bodo uničili Toura za vse druge,« je dejal Pierre-Yves Thouault, namestnik direktorja Toura, policija pa je že izdala tiralico za žensko, ki je takoj po nesreči pobegnila s prizorišča.
Etapni uspeh za novorojenca
Do drugega in še hujšega padca je prišlo med spustom pri hitrosti okoli 70 km/h, nato pa se je za odločilni pobeg v boju za etapno zmago že dobra dva kilometra pred ciljem odločil Julian Alaphilippe (Deceuninck-Quick-Step). Aktualni cestni svetovni prvak se je izstrelil kot raketa in uničil tekmece, med katerimi sta bila tudi Roglič (tretje mesto in štiri sekunde bonifikacije) in Pogačar (šesto). Alaphilippe – nedavno je odpovedal nastop na olimpijskih igrah v Tokiu – je 13. junija predčasno zapustil dirko po Švici, ker sta s partnerico, nekdanjo kolesarko Marion Rousse, pričakovala prvorojenca, sin pa se je rodil naslednji dan.
Ob sobotnem prečkanju ciljne črte mu je oče posvetil zmago s posebno gesto – s palcem v ustih, s čimer je ponazoril otroka z dudo. »Razpletlo se je po scenariju, ki sem si ga že vnaprej želel. Ekipa je celotno etapo odlično nadzorovala dirko in me ščitila. Bilo je veliko živčnosti v karavani, a sem ostal miren. Želel sem presenetiti tekmece, zato sem napadel daleč od cilja. Zadnji kilometer je bil zelo težak, a sem zdržal,« je opisal 29-letni Julian Alaphilippe. Roglič si je po množičnem padcu sposodil kolo od danskega sotekmovalca Jonasa Vingegaarda in se prebil na tretje mesto, s šestim pa je bil zadovoljen tudi Tadej Pogačar z malce okrvavljenim desnim kolenom: »Če bi se v finišu takoj zagnal za Alaphilippom, bi mogoče šlo, saj je tudi njega malce pobiralo. A spet se je pokazalo, da ima največji pospešek in da je razred zase.«
Na uvodni etapi se je lažje ali huje poškodovalo 21 kolesarjev, za štiri pa se je Tour že končal. »Imam bolečine po vsem telesu, ampak bo šlo. Kaj vse smo že preživeli,« je pred startom druge etape ocenil Primož Roglič.Nato je šaljivo dodal: »Brez padca bi bilo seveda lažje. A padec v prvi etapi menda prinaša srečo.« Precej manj je bilo kolesarjem do šale na včerajšnji etapi, ko so morali dvakrat opraviti z vzponom na legendarni Mur de Bretagne (Bretonski zid), pri čemer je sklepni in najtežji del vzpona dolg dva kilometra in s povprečnim naklonom skoraj sedem odstotkov (maksimalno enajst). V zelo spremenljivem vremenu je že po 20 kilometrih pobegnilo šest kolesarjev, zadnjega ubežnika pa je glavnina ujela tik pred prvim vzponom na Mur de Bretagne.
Dedek nikoli v rumeni majici
Na njem je zablestel Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix), ki je silovito potegnil in si privozil osem bonifikacijskih sekund, za njim pa sta privozila Pogačar (pet) in Roglič (dve). Tudi na drugem (ciljnem) vzponu je van der Poel ponovil vajo: poskrbel je še za en uspešen napad, si v cilju privozil deset sekund bonifikacije za etapno zmago in slekel Alaphilippu rumeno majico. »Zmago posvečam svojemu žal že pokojnemu dedku. Vem, da bi bil zdaj ponosen name. Ta zmaga ima v sebi veliko simbolike. Vedel sem, da moram pobrati bonifikacije, če želim obleči rumeno majico, za katero je bila to moja zadnja priložnost. Razpletlo se je sanjsko,« je s solzami v očeh dejal 26-letni Mathieu van der Poel, sin Adrija van der Poela, ki je na Touru 1984 tudi za en dan oblekel rumeno majico.
Mathieu van der Poel je imel v mislih svojega starega očeta Raymonda Poulidorja, nekdanjega profesionalnega kolesarja, ki je umrl predlani zaradi srčnega infarkta pri 83 letih. Slavil je na Vuelti 1964, na Touru dobil sedem etap, a nikoli ni bil skupno prvi, ampak trikrat drugi in petkrat tretji, prav tako ni nikoli oblekel rumene majice. Z zmago na Touru pa se lahko pohvali Pogačar, ki je bil včeraj drugi, dobil še šest bonifikacijskih sekund in v skupnem seštevku s šestega napredoval na tretje mesto: »Po prvi etapi smo imeli kar štiri poškodovane v ekipi, Brandona McNultyja, Mikkela Bjerga, Ruia Costo in Marca Hirschija, zato sem vesel, da smo startali v popolni zasedbi. Za mano in ekipo je dober dan. Tudi v finišu sem se počutil zelo dobro, zmagal je fenomen van der Poel.« Čeprav je v primerjavi s Pogačarjem včeraj v skupnem seštevku izgubil pet sekund, je bil tudi Roglič dobre volje: »Glavno je, da smo etapo opravili brez padcev in drugih nevšečnosti. Na zadnjem vzponu je šlo 'na gas' do cilja. Drugih bolečin po padcu nisem čutil, malce so me bolele le noge. Potrebujem še nekaj dni, da bom čisto v redu.«
