»Resnica je ena sama, ni naša in vaša,« je Janez Janša pred kratkim svetohlinsko čivknil Milanu Kučanu, nekdanjemu priljubljenemu predsedniku, enemu izmed redkih državnikov, ki jih premore Slovenija, in dokazal, da »teorijo« obvlada. A ni šlo za to, ampak za manipulacijo s Kučanovo izjavo o pomembnosti STA, ki je svetu sporočala resnico o dogajanju v Sloveniji v nasprotju s Tanjugom, ki je pošiljal dezinformacije. Človek mora biti do obisti sovražen in maščevalen, da lahko zlobno preoblikuje tuje izjave, jim spremeni pomen – ali zamolči celoto, kar Janša zlasti pri Kučanu pogosto počne.

Če poenostavim, je resnica objektiven prikaz ali opis dejstev, dejanj ter dogodkov, v naslovu omenjeni (ali krajše: »osamosvojitelji« ) pa jo radi prikrojijo po svojih interesih, gradijo mite in kult osebnosti. Zanesejo se na »črno-belo tehniko«, ki poveča razlike – vse pred njihovo ero je slabo, če že ne zločinsko, vse, kar je povezano z njimi, pa najboljše, tako rekoč herojsko in neponovljivo. Velikemu pomenu NOB za naš obstoj se na daleč izogibajo, NOB zanje obstaja le, ko partizane ponižujejo, svojo kolaboracijo pa opravičujejo s povojnimi poboji. (So se zanjo sploh kdaj opravičili?) Štiri leta trpljenja, stradanja in umiranja v gozdovih (in taboriščih) jim nič ne pomeni, desetdnevno skrivanje v kleti Cankarjevega doma pa je veliko herojstvo in Janševa razglasitev za »največjega sina slovenske zgodovine«.

Življenje v Jugi, v socialistični Sloveniji, demonizirajo, ga enačijo z režimom v drugih vzhodnih državah, Tito je zanje eden največjih zločincev, nasprotno pa je agresorski Nato zaščitnik svetovnega »miru« in mu s ponosom namenjajo skoraj milijardo. Pravijo, da je bil samoupravni socializem zanič, pa je ustvaril veliko več kot kapitalizem, da ne govorim o veliki socialni pravičnosti, dostopnem zdravstvu, sodelovanju… A vse premoženje, ki ga je socialistična Slovenija zgradila, so »osamosvojitelji« zapravili.

Na lastno državo smo ponosni, zato je žalostno, da je »osamosvojitelji« ne privoščijo drugim, na primer Palestincem. Hvaležni smo vsem, ki so nam jo omogočili, zlasti teritorialcem in miličnikom, a tudi okoliščinam, ki so bile na naši strani. Sreča, da nas »Velika Srbija« ni imela v svojih načrtih. Zato je širokoustenje »herojev«, kako so premagali tretjo najmočnejšo armado v Evropi, smešno in kaže na njihovo nezrelost.

Želeli smo demokracijo, suverenost, človekove pravice, pravno državo, zamenjavo družbenega sistema, za neokapitalizem pa nismo pooblastili nikogar. Namesto da bi obdržali najboljše iz prejšnje države, so »osamosvojitelji« ob odsotnosti vizije, kako upravljati samostojno državo, zanimala jih je le delitev plena, vse porušili in postavili, kot se hvalijo, »solidne« temelje. Zase. Nepravično so sprivatizirali družbeno premoženje, uničili življenja več tisoč »izbrisanim«, gozdove, Blejski otok in še marsikaj drugega podarili pogoltni Cerkvi… Zato ni čudno, da je nadškof Zore ocenil, »da smo po 30 letih tam, kjer smo ob razglasitvi samostojnosti Slovenije verjeli, da bomo«. Oni že, ne pa večina državljanov, ki smo razočarani.

Da sedanja oblast poleg lustracije, razkrajanja demokracije, izčrpavanja kulture in medijev in tako naprej pogosto krši ustavo, potrjuje tudi zadnja zaplankana in zastražena proslava za elite s tem, da več ne obstaja ločenost Cerkve od države, ampak po novem ločenost avtokratske oblasti od ljudstva. In prav tragikomično je bilo slišati frazo iz ust obeh, v »krščanska brata« prebarvanih komunistov, Janše in Orbana, »Bog živi Slovenijo!« Pa je ne bo.

Največja vrednota našega »napredka« je postala debelina denarnice, a ne smemo dopustiti, da človekovo dostojanstvo in skupno dobro čisto usahneta. Najprej v juliju poskrbimo za pitno vodo. Potem za naš večji vpliv na volitvah, da bodo prišli na oblast sposobni in odgovorni ljudje, z jasnimi rešitvami za bližnjo in malo bolj oddaljeno prihodnost.

Polona Jamnik, Bled