Kustosinja Bojana Piškur je skupaj z Jasmino Založnik, Rokom Vevarjem in desetimi kolegicami in dvema kolegoma z območja nekdanje SFRJ razstavo Spoznanje! Upor! Reakcija! pripravljala več kot dve leti; do 3. oktobra bo v MSUM na ogled 120 umetniških del. Dogajanje na področju performansa v 90. letih je predstavljeno kronološko in se začne z bosanskimi projekti v času, ko je še divjala vojna.
»V Jugoslaviji se je performans vzpostavljal zunaj institucionalnih okvirjev, v tako imenovanih alternativnih prostorih, že od 60. let dalje. Četudi nismo imeli izrazite tradicije političnega performansa, lahko pod ta termin vključimo takratne akcije, happeninge in situacije, ki so jih izvajali skupina OHO, Tomislav Gotovac, Sanja Iveković, Raša Todosijević, Vlasta Delimar, Marina Abramović,« spomni na »predzgodovino« kustosinja Bojana Piškur. V tem projektu pa so se kustosi lotili tudi razmerja med estetiko in politično odgovornostjo. Performansi v 90. letih so bili v Bosni, na Hrvaškem in v Srbiji ravno zaradi svoje efemerne narave in minimalizma sredstev ultimativna gesta upora zoper vojno in vsakršno nasilje sredi vsega uničenja. »Tako vidimo Sarajevčana Anteja Jurića, ki je v protest proti nasilju v obdobju dveh let streljal v kositrno površino na simbolno izbranih zgradbah in agresorjem sporočal: Streljajte v material, ne v ljudi. Na dan premirja ga je v roko zadel ostrostrelec.«
Neki drugi sarajevski umetnik je pometal ostanke v bombardirani pošti in jih kasneje razstavil v porušeni cerkvi, na razstavi pa je tudi posnetek projekta, ki naj bi ga Bosanci predstavili na Beneškem bienalu, a ker tja niso mogli, so poslali le video.
Preživeti in pokopati bolečino
Hrvaški umetniški duo Slaven Tolj in Maria Grazio, ki sta preživela okupacijo Dubrovnika, sta leta 1993 v Helsinkih izvedla performans Hrana za preživetje (napis na humanitarnih konzervah), v katerem sta si to brozgo nanesla na telesi in jo v prepletu smrti-erosa-življenja nato jedla drug z drugega. V Srbiji je Dah teatar uprizarjal Brechta, Laibach pa je posnel album NATO, s katerim je leta 1995, na dan podpisa daytonskega sporazuma, koncertiral v Sarajevu.
Na Hrvaškem je Mladen Stilinović cikel z vzmetnicami, s tem obupnim simbolom vsakršne deprivacije, sklenil s performansom Pokopana bolečina: z bagrom je zakopal eno izmed njih.
Niz dokumentarnih, fotografskih in video dokumentov nas tako popelje skozi protivojno angažiranje umetnikov, skozi radikalnost v praksah (osebna tveganja, samopoškodovanja) in radikalnost v invencijah lokacij in izvedb v nemogočih okoliščinah vojne in splošne nemoči. In kaže na izjemno, in celo skrajno, eksistencialno moč sporočil, ki se skozi čas ohranjajo le skozi dokumente ali pa, če je bil performans nedokumentiran, skozi rekonstrukcijsko mapiranje. Bosanska kustosinja Asja Mandić pa opozarja, da je bil tudi vsak obisk razstave med vojno že performans vseh navzočih, saj so vsakič tvegali življenje.
Slovenija
V Sloveniji, kjer se je vojna naglo končala, pa je v performansih zaznati nekakšen odmik od politične angažiranosti, tako od dogajanj v soseščini kot doma, ki ga je ob obisku v Ljubljani leta 1994 zaznal tudi plesni teoretik in pedagog Michel Uytterhoeven: »Nikjer drugje se vojna ne zdi tako daleč kot v Ljubljani. Občutek imam, da se Ljubljana obnaša, kot da vojne sploh ne bi bilo.« Slovenski postsocializem se je vse bolj zapletal v tranzicijske pasti.
O vojni v soseščini so sicer s svojimi projekti opozarjali Aina Šmidt in Marina Gržinić ter Marko Kovačič, Dragica Potočnjak pa je z gledališko skupino Nepopravljivi optimisti angažirala mlade bosanske pregnance, ki so pribežali v Slovenijo.
Tadej Pogačar je takrat s projektom o kraljih ulice opozarjal na novo, naraščajočo socialno izključenost v novi državi, po drugi strani pa je spektakelsko raven gotovo dosegla slavna pridiga Petra Mlakarja na otovoritvi EPK 1997, v kateri je diplomatom, predsednikom držav, cerkvenim dostojanstvenikom pojasnil: »Politika je hroma vlačuga.«
