Prav presenetljivo je, koliko pomembnih Slovencev izhaja iz majhne dolenjske občine Mirna Peč. Najbolj znana sta prav gotovo Lojze Slak in Tone Pavček, po njiju se imenuje tudi mirnopeški muzej. Ta se že ponaša z odlično obiskano razstavo o Slaku, čez dve leti se ob 95-letnici Pavčkovega rojstva obeta še stalna postavitev o njegovem življenju in delu. Iz Mirne Peči izhaja tudi »leteči Kranjec« Ludvik Starič, eden najboljših jugoslovanskih motociklistov, ki je v 30. letih preteklega stoletja osvajal najvišja mesta na velikih mednarodnih dirkah po vsej Evropi.
Pri njem so delali in se učili
Iz okolice Mirne Peči pa je bil doma še en pomemben mož, čebelar in krajevni zgodovinar Alojz Kastelic (1923–2010), svojčas največji pridelovalec matičnega mlečka v nekdanji Jugoslaviji. Veljal je za predstavnika modernega čebelarjenja, veliko je raziskoval tudi o apiterapiji.
Svoje bogato znanje o čebelarstvu je uspešno prenašal na mlade generacije, mnogi so pri njem delali in se učili, napisal je knjigi Korenine čebelarjenja in Hiperbrejci v naših krajih ter več kot 200 strokovnih člankov. Prejel je najvišja čebelarska odličja, bil je član več čebelarskih društev pa tudi eden od pobudnikov Čebelarskega centra Slovenije. Sin Igor Kastelic je pred kratkim mirnopeškemu muzeju podaril del očetove čebelarske zapuščine.
Brezarjev Lojz, kot so mu pravili po domače, izhaja z Malega Vrha pri Mirni Peči. »Rad je pripovedoval, da je prvi panj čebel dobil v zameno za velikonočno šunko leta 1944,« pove Igor Kastelic. Živeli so v Vikrčah pod Šmarno Goro, oče je delal kot nočni čuvaj. »Takrat je eno leto zelo medilo, pridelal je ogromno medu in je odlično zaslužil. Zato se je odločil, da bo to njegova poklicna pot. Ves čas je čebelaril. Bil je izjemno inteligenten, razgledan človek.«
Največji pridelovalec matičnega mlečka
V 60. letih se je Alojz Kastelic začel ukvarjati s proizvodnjo matičnega mlečka, kar je bila takrat redkost. Leta 1962 je pridelal 79 kilogramov matičnega mlečka, kar je bil svojevrsten rekord. Bil je celo največji dobavitelj matičnega mlečka za podjetje Medex. »Pridelava te dragocene snovi terja ogromno dela in stroškov, veliko natančnosti in napora. Oče je pripovedoval, da so še zadnje stvari zvečer opravljali tako, da so si svetili z avtomobilskimi žarometi.«
Čebelje panje je imel najprej postavljene na različnih koncih okrog Vikrč. Ker pa je bil zelo navezan na domače kraje, je leta 1969 kupil zemljišče nad pečino Zijalo pri Mirni Peči in takoj postavil čebelnjak. »Tu je zelo primerna klima, malo je topleje, pomlad je zgodaj, narava je neokrnjena. V neposredni bližini je veliko travnikov in gozdov, zlasti kostanja, lipe, sam je nasadil akacijo. Tu so kar idealne razmere za čebelarjenje,« doda Kastelic, ki zdaj živi v nekdanjem očetovem domovanju nad Zijalom.
Garanje od jutra do večera
Oče je tako čez pomlad in poletje živel med Vikrčami, kjer je živel z družino, in Mirno Pečjo, skupaj je imel tudi do 500 panjev. »Proizvodnja mlečka se začne maja in konča v začetku avgusta. Tri mesece smo res garali od jutra do večera, vsa družina, tudi otroci smo pomagali. Pozimi je pa kuhal vosek.« Več let je tako deloval na obeh koncih, v začetku 80. let pa se je preselil v Mirno Peč, k svojim čebelnjakom, in se kmalu zatem upokojil.
Kasteličeva zapuščina je tako dobila svoj začasni prostor v nadstropju mirnopeškeega muzeja, kjer imajo za obdobje petih let postavljen interaktivni paviljon Čebelji svet, ki je sicer v lasti ministrstva za kmetijstvo. Kot je dejala vodja muzeja Ljudmila Bajc, v muzeju načrtujejo tudi ureditev sobe znanih Mirnopečanov, kjer bo Kastelic kot prvi med njimi dobil svoj stalni prostor.