Cilj teh predlogov je omejiti prevladujoč vpliv političnih strank pri določanju sestave programskega sveta RTV Slovenija. Ta naj bi po novem ne štel več 29 članov, ampak le 23, od katerih naj bi jih le pet imenovale stranke, preostale pa različne institucije in organizacije, od SAZU, verskih skupnosti, predstavnikov italijanske in madžarske manjšine do predstavnikov slepih in gluhih. Večina sodelujočih v razpravah je ocenila, da je vpliv politike na javno RTV res treba omejiti, vendar so se mnenja razlikovala o tem, kdo vse naj bi sedel v programskem svetu oziroma katere organizacije naj bi v njem dobile svoje mesto.
Pred dnevi naj bi o teh predlogih LMŠ razpravljal tudi zdajšnji programski svet RTV, toda razprava se je hitro končala, ko sta programska svetnika Ivan Štuhec – za to funkcijo ga je predlagal Zbor za republiko – in Slavko Kmetič – njega je v programski svet predlagalo Združenje VSO – izrazila glasno nestrinjanje z omenjenim prevladujočim mnenjem na javni predstavitvi… Po njunem mnenju so RTV ustanovili oni, se pravi država, zato bi ne bilo prav, da bi stranke ostale brez vpliva na njeno delovanje. Predsednik programskega sveta je nato razpravo prekinil s formalno ugotovitvijo, da se je programski svet RTV s predlogom LMŠ seznanil. Kdaj se bo zakonodajni postopek nadaljeval, ni znano.
V preteklih letih je bilo več poskusov, da bi odpravili po domnevnem avtorju poslancu Branku Grimsu poimenovan zakon o RTV. Prvi že takoj po sprejetju v parlamentu leta 2005, ko je opozicija zahtevala referendum o »Grimsovem« zakonu in ga za las izgubila. Ob nekaj več kot 500.000 volilcih jih je zakon podprlo 50,3 odstotka! V času Pahorjeve vlade leta 2010 je takratna ministrica za kulturo Majda Širca pripravila nov zakon, toda tokrat je referendum zahtevala SDS. Ob samo 15-odstotni udeležbi je za potrditev zakona glasovalo le nekaj manj kot 70.000 volilcev, medtem ko je SDS mobilizirala nekaj več kot 180.000 svojih pristašev, ki so po tedaj veljavnih referendumskih pravilih zakon zlahka zrušili.
Stranke razumejo RTV kot svoje orodje
RTV je javni servis, ki je v današnjih časih, ko lažnih, sprenevedavih in propagandnih sporočil v različnih medijih, zlasti na omrežju, kar mrgoli, še pomembnejši kot nekdaj. Seveda ne gre zanemariti tudi njenega kulturnega, izobraževalnega in tudi razvedrilnega poslanstva. Pomena in vpliva javne RTV se dobro zavedajo tudi v političnih strankah, zato se trudijo imeti odločilen vpliv na odločitve programskega sveta, med katerimi so najbolj pomembna imenovanja direktorjev in odgovornih urednikov ter odločanja o vsakoletnem načrtu programov radia in televizije. Dominacija politike v programskem (in nadzornem) svetu RTV je postala prav drastična po letu 2005, ko je Janševa vlada uvedla novi, Grimsov zakon o RTV Slovenija. Ključen del zakona je na novo določena sestava programskega sveta RTV.
Grims je namreč uvedel kategorijo »poslušalci in gledalci«, ki naj bi predlagali 16 od 29 programskih svetnikov. Na prvi pogled je to videti kot zelo demokratična ureditev, ker nakazuje, da večino programskih svetnikov določa »RTV-ljudstvo«, da torej vsebino in organizacijo RTV-hiše določajo njeni poslušalci in gledalci. Kar je daleč od stvarnosti, kajti »poslušalci in gledalci« so le krinka, za katero se skrivajo politične stranke in njihovi civilni podaljški. Teh 16 (bolj natančno dvakrat po osem) programskih svetnikov izmed prispelih predlogov – navadno jih je okrog 50 – namreč v državnem zboru z glasovanjem izbere vladajoča koalicija.
Tako je aktualna Janševa vladna koalicija v enem letu v programski svet imenovala deset svetnikov, ki so vsi po vrsti tako ali drugače povezani z njo, nobenega med njimi pa ni, ki bi bil politično nevtralen, kaj šele blizu opoziciji. Poleg tega Grimsov zakon omogoča, da parlament, se pravi večina v njem, imenuje še pet svetnikov, ki jih predlagajo politične stranke. Skupaj torej vladajoča koalicija v programski svet RTV lahko imenuje 21 svetnikov s štiriletnim mandatom. Od skupaj 29. Torej, če zdajšnja Janševa koalicija ostane na oblasti do marca prihodnjega leta, ko poteče mandat še 13 svetnikom, se obeta, da bo imela v programskem svetu RTV absolutno večino ne le naslednji dve leti, ampak zelo verjetno kar štiri leta po tem, ko po vsej verjetnosti ne bo več na oblasti. Kot že rečeno, takšna absolutna večina – 16 svetnikov – zadošča za menjavo generalnega in obeh direktorjev, posredno pa tudi za zamenjave odgovornih urednikov. Kadar se koaliciji to zahoče. To so dejstva.
Neučinkovito debatno društvo
To, da ima programski svet RTV 29 članov, ga spreminja v debatno društvo, ki se izgublja v neskončnih politično in tudi osebno obarvanih razpravah ter je zato razmeroma neodzivno na realne probleme javne RTV. Med zadnjimi dosežki takšnega programskega sveta je odrivanje poziva vladi, da po osmih letih vendarle odobri uskladitev RTV-prispevka z inflacijo in rastočimi stroški. Kolikšno je optimalno število članov sveta, je težko reči. Vsekakor je treba število prikritih in neposrednih predstavnikov strank zmanjšati na številko, s katero v nobeni kombinaciji politične stranke ne morejo priti do odločilne vloge pri najpomembnejših odločitvah sveta. Poleg tega so v programskem svetu javne televizije po veljavnem zakonu ljudje, ki tam res nimajo kaj iskati. Denimo predstavniki cerkva in Italijanov ter Madžarov. Za te (in še nekatere druge skupine) bi bilo bolj prikladno vpeljati posebne odbore (kot je že zdaj denimo odbor za invalide), katerih predstavniki bi lahko sodelovali na sejah sveta, vendar brez pravice do glasovanja.
Člani programskega sveta RTV naj bi bili predvsem poznavalci zasnove, vloge, vsebine in ustroja javne RTV, in ne komisarji vladajočih strank. Po vsebini RTV deluje na informativnem, kulturnem in izobraževalnem ter razvedrilnem področju. Dobro bi torej bilo, če bi sestava programskega sveta pokrivala vsa ta področja.
Če Grimsov zakon omogoča političnostrankarski monopol nad javno televizijo, gre predlog sprememb tega zakona, ki so ga vložili poslanci LMŠ, v drugo skrajnost. Sploh je bržkone šlo za precej nepremišljeno všečno potezo te opozicijske stranke, ki je »pozabila«, da imajo škarje in platno glede usode tega predloga v rokah poslanci vladne koalicije, ki lahko z dopolnili predlog sestave programskega sveta oblikujejo po svoje. Poslanci SDS so že napovedali, da bodo v predlog vrnili določilo o 16 svetnikih, ki jih bodo imenovali na podlagi predlogov »poslušalcev in gledalcev«. Ob tem so celo »pripravljeni« črtati določilo o petih svetnikih, ki jih neposredno predlagajo politične stranke. S tem seveda ničesar ne izgubijo: od 23 svetnikov bi jih ta vladna večina lahko imenovala 16…, če pa k tej številki prištejemo še predstavnike obeh manjšin, Katoliške cerkve in SAZU, ki vedno glasujejo, kot narekuje vladajoča koalicija, je razmerje 20 proti 3 za vsakokratno vladno koalicijo.
Upoštevaje vse našteto bi bilo zato smiselno število svetnikov zmanjšati na 15:
– po enega bi določilo pet najmočnejših strank v parlamentu,
– po enega Društvo novinarjev Slovenije in katedra za novinarstvo,
– po enega SAZU, Pedagoški zavod, Nacionalni svet za kulturo, Slovenska unija glasbenih ustvarjalcev (ali kakšno še bolj reprezentativno združenje glasbenikov),
– po enega Olimpijski komite in reprezentativna organizacija ljudi, ki se ukvarjajo z razvedrilom (če jo v Sloveniji imamo),
– dva Svet delavcev RTV.
In na koncu še opomba: predlagane spremembe zakona o RTV Slovenija zadevajo le dva zakonska člena in po vsebini le sestavo programskega sveta. Najbrž pa je že čas, da se temeljito analizira učinkovanje Grimsovega zakona o RTV na javno televizijo in pripravi novo besedilo ali spremembe veljavnega zakona. Poleg upravljanja zavoda, sestave programskega sveta, nadzornega sveta itd. bi bilo nujno treba ponovno opredeliti vlogo in temeljne naloge javne televizije ter zagotoviti stabilno financiranje. A to je najbrž naloga nove vlade.
JOŽE POGLAJEN, Ljubljana