»Verjetno čez dvajset tisoč evrov,« je Drago mirno odgovoril na vprašanje, koliko »tehta« njegov dodge WC-52, legendarno vozilo ameriške vojske iz druge svetovne vojne, ki ga je nekoč kupil na Dunaju in ga – podobno kot njegovi prijatelji Jeepove Willyse – uredil do zadnje potankosti ter ga filigransko natančno približal izvirniku. Kot bi človek imel pred očmi plastično maketo tega svetovno znanega ameriškega vojnega vozila, s katerim so prevažali tako vojake kot oficirje nižjega ranga.
Kolikšna je poraba takšnega osemdesetletnega šestvaljnika s skoraj 4000-kubičnim motorjem in 92 konjskimi močmi? »Ne gre za galone bencina in sploh ne gre za denar. Gre za strast in gre preprosto za to, da človek nekaj dela iz ljubezni. Če povem po pravici, niti ne vem, koliko žre. Če ga ženem, žre več, če po cesti 'jadram' počasi in z malo obrati, pije manj,« je odvrnil. Enak odgovor je podal njegov društveni prijatelj Branko Korat iz Črne na Koroškem, ki se je v Ljutomer, do prleškega ljubitelja vojaških starodobnikov Hermana Laha, pripeljal z enakim, le leto mlajšim dodgeem.
Diagnoza: smet v filtru
Fantje vozila, kakopak, vzdržujejo in nadgrajujejo sami in si pri tem pomagajo. Če je eden boljši pri avtoelektriki, je drugi mojster finomehanike, tretji obvlada »kleparijo« in s skupnimi močmi so te dni na panoramski vožnji po Prlekiji to tudi dokazali. Pred Moto, namenili pa so se do Mure, je Drago, ki je vozil za domačinom Hermanom, poznavalsko, predvsem pa povsem mirno in nič nervozno, kot se to utegne hitro zgoditi ob dandanašnjem tempu, opazujoč vzvratno ogledalo namignil, da se je pripetilo »nekaj večjega«. Kakšnih dvesto metrov za njim so stala druga vozila ekipe, ki jo je spremljal Miran iz Društva starodobnih policijskih vozil s svojo plavo milico, in ni bilo druge: Drago je obrnil težko zverino ter se skupaj s Hermanom, ki je okretnega willysa s prikolico vred obrnil kar na cestišču, vrnil do preostalih. Diagnoza je bila starodobniku hitro postavljena, smet v filtru, in Fordova mašina v willysu je spet tiho zapredla kot dobro utečena »singerica«.
»Tako je to. Lani smo, denimo, kar med turo Andreju zamenjali polos, ki mu je počila. Zmeraj je nekaj, a zmeraj zadeve tudi saniramo,« je radovednim domačinom, ki so se zbrali okrog arhaičnih vozil, razlagal Drago, ko so prispeli pred prleško amazonko, obdano z gostoraslimi topoli in vrbami ter nérodi. Po fotografski seansi se je ekipa opravila v Križevce pri Ljutomeru, kjer jih je pri lokalnem oštarijažu Šadlu čakala kisla juha. Starodobniki, parkirani ob cesti, so seveda vpijali poglede mimovozečih in tudi domačini, ki so prihajali od svete maše, so z nostalgijo zrli v olivno zelene opomnike nekih starih časov, ki v človeško zavest hočeš nočeš prikličejo spomin na zmago in na konec Hitlerjeve nacistične ere, na konec vojnega grozodejstva.
Poklon vsemu prleškemu
V Logarovcih je, kot se za tak dogodek spodobi, oblečen v generalmojstra druščino pričakal Robert Jurak, prleški evropsko priznani kipar, performer in vsestranski umetnik, ki bo s svojo ekipo kmalu pognal festival Re:pannonia. Družba se je hitro ujela in Robijevo povabilo, da bi kdaj kaj ušpičili skupaj, je padlo na plodna tla.
Čez dobro uro so starodobniki prihrumeli pred Bioterme, kjer so ekipi, sestavljeni iz posameznikov iz domala vse Slovenije, razkazali svoje kapacitete in ponudili, dan je bil pasje vroč, hladno osvežitev. Veselje je bilo vzajemno.
Saj bi se odpeljali še na Jeruzalem, pa k Ivanovemu izviru, pa tudi Puchov in Grossmannov muzej bi domačini razkazali sila zanimivi druščini, a čas, ko je prijetno, pač hitreje teče in uro, ko so se z gospodarjem ljutomerskega kasaškega kluba Brankom Kristlom dogovorili za obisk prvih konjskih dirk letos, so komaj ujeli. Seveda so si spotoma ogledali tudi stoletne taborske hraste v zgodovinsko pomembnem Sršenovem logu in z velikim veseljem so po drugi dirki, zavedajoč se znamenitosti preških kasačev, prevozili častni krog v pozdrav publiki ter »v poklon vsemu prleškemu«, kot se je slikovito izrazil Drago, ko se je pod večer vračal v »hotel Lah« – tako so namreč poimenovali ponudbo dobrodušnega gostitelja Hermana, ki je s svojo družino prijateljem pripravil pravo razkošje. »Dobremu človeku ponudi vse, kar imaš, življenje je prekratko za kreg in egoizem,« svetuje Herman. Skromen mož.
Nato je ekipa obrnila proti Mariboru in med potjo so tokrat popravljali prav Dragovega dodgea. Kaj je šlo narobe tokrat? Smet v filtru. Spet.
