Virus je še vedno tu, čeprav se počasi odpravlja na počitnice. Cepci se nočejo cepiti. Cepljenje tudi zato poteka prepočasi in daleč smo še od zastavljenega cilja, 60- do 70-odstotne precepljenosti. Nekateri so se cepili le, da bodo lažje odšli na morje, drugi močno dvomijo o koristnosti cepiv proti covidu-19, nihče pa zares ne ve, kaj nas čaka jeseni.

Tudi vlada je žal še vedno tu. Še vedno nas vodi tiran s tolpo koristolovcev, ki premišljeno in načrtno zavzemajo vse pomembne položaje v državi. Samo upamo lahko, da tisti, ki bo prišel na oblast za njimi, ne bo preveč politično korekten in si zato ne bo upal nemudoma zamenjati nekompetentnih povzpetnikov s strokovnjaki z ustreznimi referencami.

Vlada na hitro in brez zadostne javne razprave pripravlja in sprejema spremembe zakonov. Pravkar je na mizi prostorska zakonodaja, ki naj bi v smislu želja velikega mojstra neoliberalizma Ivana Simiča po čim večji debirokratizaciji med drugim ukinila tudi obvezen arhitekturni natečaj za vse večje javne objekte.

In kaj pravzaprav je arhitekturni natečaj?

Naročnik potrebuje novo stavbo. Ima zemljišče, na katerem je po občinskem prostorskem načrtu stavbo s predvidenim programom mogoče zgraditi. S pomočjo strokovnih sodelavcev sestavi program in oceni potrebno kvadraturo. Običajno mu pri razpisu natečaja pomaga zbornica za arhitekturo in prostor. Skupaj sestavijo komisijo, v kateri so predstavniki naročnika in strokovnjaki s področja urejanja prostora in arhitekti. Po javni objavi se arhitekti, ki jih naloga zanima, lotijo dela. Večinoma se natečaja udeleži več kot deset skupin, v katerih običajno sodeluje od pet do deset arhitektov ter več svetovalcev za različna specifična področja, ki jih zahteva naloga. Časa za pripravo predlogov je okoli dva meseca, če je naloga zahtevna, lahko tudi več. Delo ekip je torej precej intenzivno, vsekakor pa je zadnjih nekaj tednov večino časa vseh sodelujočih namenjenega natečajnemu delu. Hiter izračun pove, da je v natečajno rešitev vsake ekipe vloženo od 1000 do 1500 ur dela. Če predpostavimo, da sodeluje deset ekip, to pomeni najmanj 15.000 ur dela strokovnjakov, ki se trudijo najti kar najboljšo prostorsko rešitev za naročnikove potrebe.

Komisiji pri odločanju pomagajo strokovni izvedenci za različna relevantna področja, ki vsak elaborat natančno pregledajo in o njem pripravijo poročilo. Komisija na mnogih sestankih v poglobljenih debatah počasi izloča manj primerne rešitve, na koncu pa izbere tri najboljše. Zmagovalno rešitev priporoči naročniku za izvedbo.

Postopek natečaja seveda zahteva svoj čas. Organizacija ter nagradni in odškodninski sklad sta določen strošek. Z izjemo prvonagrajenih pa si ekipe s priznanji in odškodninami ne pokrijejo stroškov dela, večina udeležencev pa si ne pokrije niti materialnih stroškov.

Strošek natečaja se sicer morda zdi velik, a razmisliti velja, da izbor premišljene rešitve pomeni pomembne prihranke pri investiciji, ki pri velikih projektih lahko tudi nekajdesetkrat presegajo stroške natečaja.

A bistven seveda ni prihranek. Bistveno je, da je izbrana domišljena, učinkovita in skladna prostorska rešitev. Prostor je namreč dragocena, omejena in težko popravljiva dobrina. Večina pomembnih arhitektur dvajsetega stoletja je bila izbrana na natečaju in prav nobena zaradi najnižje cene projekta.

Kot pametna družba si res ne smemo privoščiti, da bi odločanje o prostoru prepustili uradnikom, ki bodo arhitekte in njihove rešitve izbirali na osnovi najugodnejše ponudbe, ali politiki, ki si bo hotela sodelovati s svojimi prijatelji ali somišljeniki.

Sprejema nove zakonodaje, ki bi to dopuščala, ne smemo dopustiti. Uprimo se. Tako kot smo se in se bomo uprli sprejemu zakona o vodah. Uprimo se uničevanju okolja. Uprimo se na vseh področjih in na vseh ravneh.

Če ne bo šlo drugače, mogoče tudi tako, da se vsi včlanimo v vladajočo stranko. Potem pa se, prav tako vsi, aktivno vključimo v oblikovanje njene politike.

Arne Vehovar, Ljubljana