Nič ni tako vseobsegajoče kot zavedanje lastne minljivosti in bližina konca. Med obiskom ostankov mogočne Kartagine Lorenz Hatt, štiriinštiridesetletni mož brez posebnosti, doživi srčni infarkt, to pa je pravzaprav izhodišče za minuciozen popis njegovega življenja pred dogodkom in po njem. Hatt pripoveduje, nagovarja neimenovanega poslušalca enakomerno, mestoma skoraj hladno poročilo pa prekinjajo razni pomenljivi detajli, iz katerih je razbrati, da je bolnikovo stanje veliko resnejše, kot se zdi. Pritožuje se, da se zgublja, da potrebuje kisik, pije »individualni koktajl zdravil«, hitro se upeha in govorjenje ga utruja, »telo zaradi svoje šibkosti postaja diktator«; vse, česar ne zmore več opraviti – nakupovanje, kuhanje, čiščenje – zanj postori hišna pomočnica. »Obveze do samoobrambe ni več. Če me vleče navzdol, ne cepetam; pogrezam se, in to je prijetno.« Gosto tkanje sedanjosti se spleta z dogodki iz preteklosti: Hatt je v svojih retrospektivnih sodbah brezizrazno stvaren, kot da se je že izvzel iz teh oddaljenih dogodkov in zgolj mehanično popisuje ravnanja in čustvovanja nekoga drugega. Kljub štiriinštiridesetim so njegova opažanja zastarela, postarana, kot bi jih pisal izčrpan starec na smrtni postelji. Vzrok za to pa ni le trenutno šibko zdravstveno stanje, temveč tudi tragedija iz preteklosti, na katero se protagonist ni znal (ni zmogel?) odzvati. Ko mu kasneje nekdo očita pomanjkanje »srčne fantazije«, se zdi, da je bil infarkt simbolni odraz notranje krize in morda tudi dolgoletnega zanemarjanja čustvenih odzivov v prid iskanja razumskih rešitev – a to je le najočitnejša, površna plat romana.
Hatt gotovo umira, vsi detajli govorijo v smeri njegovega postopnega poslavljanja, pa vendar pripoved ves čas visi na nitki, zavaja z nelinearnim tokom dogodkov, n...