Zagotovo so nekaj posebnega. Že če si svetovni prvak enkrat, je to izjemen dosežek. Francozinji je to uspelo petkrat, kar se mi zdi dovolj zgovoren podatek, da je razred zase. Ima vse, kar potrebuje, da dominira v naši kategoriji, kar pa po drugi strani ne pomeni, da je nepremagljiva. Sama sem šla v borbo z miselnostjo, da se ji uspešno zoperstavim in potencialno končam njen niz zmag. Na žalost mi to ni uspelo, saj je tudi ona zelo izkušena in dobro ve, kaj dela na blazini. Videlo se je, da me je ob začetku borbe malce počakala, saj je videla moj zagon.
Kakšni občutki so vas obdajali po koncu finala, ki ste ga izgubili?Vedno je najbolje, če zmagaš na zadnji tekmi, saj pride tvoj dosežek še bolj v ospredje. Lahko rečem, da sem bila celo bolj vesela po koncu polfinalnega boja, ko sem dojela, da imam zagotovljen finale in najmanj srebrno kolajno. Seveda sem bila tudi po koncu finalne borbe vesela, ampak na nekoliko bolj umirjen način. Še vseeno sem bila namreč poraženka finala.
Ste se za to tekmovanje pripravljali na kakšen poseben način?Za svetovno prvenstvo se nisem posebej pripravljala, saj sem imela že od začetka leta veliko tekem, ki so me do določene mere izmučile tako na fizični kot tudi psihični ravni. Najprej sem mislila, da bo vrhunec letošnje sezone zame že evropsko prvenstvo, a si je trener želel, da kot neudeleženka letošnjih olimpijskih iger nastopim na vseh velikih tekmovanjih. In tako evropsko kot svetovno prvenstvo izkoristim za to, da se dokažem. Na koncu se je izkazalo, da sta bili zame obe veliki tekmovanji nekakšen dolg in povezan vrh letošnje sezone.
Kako vam je uspelo ohraniti visoko raven fizične in psihične pripravljenosti?Svetovno prvenstvo je, kar zadeva konkurenco, eno najtežjih tekmovanj, saj je prisotnih še več tekmovalk kot na olimpijskih igrah. Na letošnje svetovno prvenstvo so sicer recimo Francozinje in Japonke poslale samo po eno tekmovalko, vendar je tam kljub temu zbranih zares veliko držav in je že številčno gledano to zelo zahtevno tekmovanje. Med samo tekmo nisem povsem sledila temu, kaj se dogaja na drugih blazinah, katere tekmovalke so izpadle in katere napredujejo. Bolj sem se osredotočila na svoje borbe in dokler nisem izvedela, da me v polfinalu čaka Venezuelka, na potek preostalih borb sploh nisem bila toliko pozorna.
Glede na to, da ste trenutno med štirimi najboljši judoistkami na svetu v svoji kategoriji – ali si sami nikoli ne ustvarjate nobenega dodatnega pritiska?Ne, sama si res ne ustvarjam nikakršnega pritiska, ker ta mnogokrat prihaja že od zunaj in ni potrebe po tem, da bi sama še dodatno pritiskala nase. Seveda si vsakič želim boja za kolajno, ampak vedno preprosto ne gre. Od sebe posledično raje ne pričakujem preveč, saj lahko potem pride le še do večjega razočaranja. Tudi če mi kdaj ne gre najbolje ali borbo izgubim, v sebi vem, da sem dobra in da si morda zaslužim kolajno, ampak pridejo tudi slabši dnevi, ko ne gre vse po načrtih. Zagotovo pa v vsako borbo vstopim z veliko željo. V Budimpešti je bilo kar nekaj slovenskih judoistov, a se je od mene največ pričakovalo. Tega pritiska nisem čutila, saj sem vse to izvedela šele po koncu tekmovanja, ko mi je uspelo preleteti medije. Tam sem videla, koliko se je v resnici pričakovalo od mene. Zelo pa sem vesela, ker mi je uspelo domov prinesti srebrno kolajno.
Doslej ste napadali naslov svetovne podprvakinje, zdaj ga boste branili. Kaj je težje?Po mojem mnenju je ravno konstantnost moj največji atribut. Že odkar se udeležujem tekmovanj na najvišji ravni, pogosto osvajam kolajne. Mislim, da je to najboljši kazalnik moje konstantnosti. Sem pa tudi dovolj samokritična in bi si želela, da bi se med šestimi kolajnami z velikih tekmovanj v letošnji sezoni lesketalo tudi zlato. Na žalost mi tokrat ni uspelo, vendar bo to eden glavnih ciljev za naprej.
Čeprav ste aktualna svetovna podprvakinja, na olimpijske igre v Tokio ne boste mogli potovati kot tekmovalka.Zaradi tega mi seveda ni vseeno, saj menim, da bi tudi tam lahko dosegla dober rezultat. Rezultatsko gledano sem kvalificirana za olimpijske igre, vendar tega ne morem unovčiti. Želja je še toliko večja, saj so olimpijske igre elitno tekmovanje, na katero športniki in športnice čakamo štiri leta, pripravljamo pa se vse življenje. Toda s tem sem se zdaj že sprijaznila. Morda še ni prišel moj čas za odhod na to tekmovanje. Močno pa upam, da ima Tina Trstenjak dovolj energije in da bo ubranila olimpijski naslov. Po celotni letošnji sezoni lahko vseeno rečem, da sem vesela, da sem se dobro odrezala na tekmah, na katerih sem nastopila.
Za vami je vrhunska sezona s kolajnama tako na evropskem kot svetovnem prvenstvu. Kaj se je spremenilo v vašem delovanju, da je prišlo do takšnega velikega in uspešnega preskoka?Velik kos te sestavljanke je zagotovo moj trener Andrej Šturbabin. Odlično sodelujeva. Pri pripravi na borbo mi pusti proste roke, da opravim to, kar mi najbolj ustreza. Pozna me že tako dobro, da ve, kako se mi prilagoditi in me voditi skozi pripravo in tekmovanje samo. Posledica tega skupnega dela so tudi rezultati, ki ti vzbudijo samozavest in ti dajo vedeti, da spadaš med najboljše. Dobiš potrditev, da si sposoben in da zmoreš. Mentalne ovire so mnogokrat velik problem, toda dobri dosežki ti pri njihovem premagovanju zelo pomagajo.
Omenili ste vlogo novega trenerja. V čem se razlikuje od vašega prejšnjega trenerja Roka Drakšiča?Prva zadeva, ki bi jo omenila, je raven. Andrej je vajen tekmovanj na visoki ravni. Njegovi tekmovalci so se odlično borili na mnogih tekmovanjih, kot trener pa je osvojil tudi olimpijsko kolajno. V svetu juda ima veliko poznanstev in ve, kako stvari potekajo. Za Roka je bil ta svet v vlogi trenerja povsem nov in se je še učil, preizkušal. To je razlika, ki smo jo opazili tudi tekmovalci. Pri Andreju se čuti, da ve, kaj dela, in je o tem prepričan. Načrtuje zelo dobro in premišljeno.
Sezona je za vas končana in sledi premor. Se vam je že uspelo sprostiti in odpočiti po vrnitvi v domovino?Med prvim koncem tedna doma nisem ravno pretirano počivala, saj so vsi želeli proslaviti moj dosežek. Kar zadeva treninge, se bo zdaj zame malce umirilo. Toda pravi odmor od juda in počitnice sledijo šele po letošnjih olimpijskih igrah v Tokiu, kamor odhajam v drugačni vlogi. Na Japonskem bom namreč v vlogi »sparing partnerice« svoji klubski kolegici Kaji Kajzer.
