V Pemuteran sta prišla, ker sta tam kupila potapljaški center Easy Divers – tako sta njuno delo in življenje postala povezana z Indonezijo. S selitvijo v novo okolje pa se začne poglobljeno spoznavanje lokalnega življenja in kulturnih navad ter pravil. »To v prvih letih neprestano poteka. Kot turist vedno praskaš po površini, od zgoraj navzdol pronicaš v drugo kulturo. Ko se preseliš, pa postaneš del kulture in jo spoznavaš od znotraj,« pravi Jure Mestek. »Kot turist hodiš po nizki vodi, kjer se še vedno lahko dotakneš dna, ko se preseliš, pa si vržen v globoko vodo. Najprej potoneš, nato začneš plavati,« pa prispodobo za vpenjanje v novo okolje uporabi Ana Mestek.
V balijski ribiški vasi so domačini, kot poudarjata Slovenca, izjemno prijazni in iskreni. Navada je, da vsakega pozdraviš, ki ga srečaš na ulici, četudi ga ne poznaš. »Ljudje tudi ne skrivajo svojih čustev. Če komu kaj ne ustreza, to tudi pokaže. Takoj veš, da si nekaj narobe naredil. Prav tako pa so tudi iskreno veseli,« pripoveduje Jure Mestek. Je pa to zelo nekonfliktna družba. »Neposrednemu konfliktu se aktivno izogibajo, pa četudi gre za konstruktivno kritiko, ki jo poveš na popolnoma miren način. Moraš biti zelo pazljiv, spoštljiv in diplomatski,« svoje izkušnje posreduje Jure Mestek. Njegova žena pa doda, da s komer koli se pogovarjaš, naj bo uradnik ali kakšna druga uradna oseba, moraš vedno najprej vprašati, kako se ima, ali ima lep dan, in se mu že vnaprej zahvaliti za njegov čas. Vsi odnosi so zelo diplomatski, pravita.
Izmenjava vizitk
Za pomembno vrednoto v skupnosti velja tudi medsebojna pomoč. »V Indoneziji tudi velja, da glede na to, koga vse poznaš, toliko veljaš. Zato vsi, ki jih spoznaš na vseh ravneh družbe, želijo navezati oseben stik. Vsi si med seboj izmenjujejo vizitke, pa ne samo to, pričakujejo, da boš vzdrževal odnos. Da jim boš čestital za praznike, jim vsake toliko pisal ali jih poklical in se pozanimal, kako se imajo. Prek poznanstev dobivaš svoj status v družbi in to je tu najbolj normalno, brez kakršne koli negativne konotacije,« družbeno delovanje predstavi Ana Mestek. Ko te kdo povabi domov, pomeni, da si pridobil njegovo zaupanje in spoštovanje. Vzpostavila sta osebni odnos in to pomeni, da ga lahko prosiš za pomoč. »Z našega vidika je recimo, da nas je župan, s katerim se dogovarjamo za neki projekt, po drugem sestanku povabil k sebi domov, nenavadno. Tu pa je to najbolj običajno,« pripoveduje Jure.
Vsakdan pa je v Pemuteranu prepleten s ceremonijami. Te v vasi s približno osem tisoč prebivalci potekajo vsaj dvakrat ali trikrat na teden. »Na pogreb pridejo vsi, ki so umrlega kakor koli poznali. V poslovilni procesiji nesejo krsto od doma skozi vso vas do mesta, kjer ga upepelijo. Ko gre procesija po vasi, se ustavi tudi promet.«
Ko sogovornika govorita o obredju, omenita hinduizem. »Najina gospodinjska pomočnica recimo skrbi tudi za dva najina hindujska templja. Vsako jutro, ko pride v službo, poskrbi za daritev in enako naredi po kosilu. Vsaka hindujska hiša ima svoj družinski tempelj,« pojasnjujeta. V nasprotju z jugom Balija, kjer prevladuje hinduizem, pa je na severu tudi veliko muslimanov.
Imeti hišno pomočnico pa je, predvsem za tujce, na Baliju nekaj običajnega. »Kot tujec, ki živi in tu dela, moraš redno zaposliti določeno število lokalnih ljudi in med njimi je tudi hišna pomočnica. To je standard,« pripoveduje Ana Mestek. V njunem primeru pomočnica pride vsak dan zjutraj k njima, do popoldneva pa počisti bivanjske in poslovne prostore, torej potapljaški center, ter jima skuha kosilo. Kaj bo na jedilniku, se prek sporočila dogovorijo večer prej, zato da gre pomočnica zjutraj še na tržnico po sestavine. Ko govorimo o balijskih prehrambnih navadah, Slovenca podčrtata, da je riž del vsakega obroka, vse od zajtrka do večerje. Ali drugače – brez riža ni nič. Prepričani so, da se brez njega ne moreš najesti. V lokalnem jeziku pa imajo vsaj štiri besede za riž, kar kaže, kako pomemben del življenja je.
Vaški ekološki projekt
Jure in Ana Mestek sta na Baliju vključena tudi v različne ekološke pobude. Pod okriljem projekta Trash Hero denimo vsako nedeljo ob petih popoldne pobirata smeti po plažah. »Kar ima dva učinka, in sicer, prvo je čiščenja okolja, drugo pa je ozaveščanje lokalnega prebivalstva o ekološki problematiki, predvsem mladih in otrok. Veseli naju, ker se nam pridružuje vedno več domačinov,« pojasnjuje Jure. Sta pa tudi ena izmed pobudnikov vaškega ekološkega gibanja Friends of Pemuteran, v okviru katerega vsak ponedeljek pobirata smeti tudi na dnu morja. »Zdaj sodelujemo s skupino lokalnih potapljačev, ki so bili prej potapljaški vodniki, vendar so zaradi korone ostali brez dela,« pripoveduje Ana Mestek. »Domačini nimajo pravega odnosa do smeti in ločevanja odpadkov. Smeti mečejo v reke, ker je to del kulture, religije, saj verjamejo, da voda očisti vse, zato je na tem področju pomembno izobraževanje,« pravi Ana. Oba skrbita tudi za sajenje koral, ki jih uničujejo ljudje in naravni procesi. V okviru projekta Friends of Pemuteran so vzpostavili že tri koralne vrtove, s pomočjo katerih skrbijo za obnovo uničenih koralnih grebenov. Dejavnosti na področju skrbi za okolje pa želita Ana in Jure Mestek v prihodnje še bolj razvijati. Kar je bil tudi eden od razlogov za njun prihod na Bali. »V manjši skupnosti je bistveno lažje narediti preskoke v pravo smer kot tam, kjer je že vse ustaljeno in so spremembe veliko težje,« zaključujeta.
