Zagotovo to ni g. Bergant, ki je s strahom spraševal in zmrznil ob manipulativnih odgovorih g. Janše. Verjetno bi bil kos Janši na primer g. Milharčič, a je seveda vnaprej jasno, da g. Janša v tem primeru ne bi privolil v intervju.
G. Bergant naj bi v razgovoru med drugim »razčistil« tudi odgovornost za težave pri potrjevanju delegiranih javnih tožilcev, pa je bil »odslovljen« z dokončno ugotovitvijo predsednika vlade, da je pač razlog v tem, da pri izbiranju tožilcev ni bilo več kandidatov. Vsak povprečno informiran državljan pa ve, da je predsednik vlade najprej očital predlaganima in izbranima tožilcema pomanjkljivo znanje angleščine in nič drugega! In novinarju se je zgodilo, da je pozabil vprašati predsednika vlade, zakaj menja razloge za neseznanitev… Ja, veščina manipuliranja je novinarju v trenutku vzela sposobnost reagiranja in je raje odtaval na naslednjo temo. Prekaljenemu novinarju se to pač ne bi zgodilo.
In potem smo bili seveda deležni floskul o neizdanih računih in dokumentaciji s strani STA, brez ustrezne reakcije, ki bi govorila o tem, da se g. Bergant zaveda, da brani svoj poklic, svoj stan nasproti nekomu, ki se je odločil za vsako ceno uničiti življenjsko pomembno državno ustanovo. Cinični nasmeški premierja so nakazovali, kdo vodi kòlo v tem trenutku, in samo največji naivneži so prepoznali v njegovem nastopu »umirjenost in državniško držo«.
Vsak nadaljnji komentar je odveč, javni RTV se novo vodstvo očitno že zelo pozna, samo vprašanje časa je, koliko časa bodo še ostale na programu vsebine, ki jih veliki šef ne prenaša dobro. Ali pa jih bomo gledali v poznih nočnih urah…
Volitve so edino zdravilo za te naše skupne težave.
Srečo Knafelc, Krvava Peč