Povprečna pokojnina znaša le še 56,5 odstotka povprečne neto plače

Učinki pokojninske reforme se zmanjšujejo

Zadnji podatki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) kažejo, da se je v zadnjih desetih letih število vseh upokojencev v Sloveniji povečalo za okoli 55 tisoč na skupaj 624.447. Od tega se je število starostnih upokojencev, teh je bilo konec maja 462.495, zvišalo za približno 76 tisoč. Zaradi vse bolj zaostrenih pogojev po pokojninski reformi iz leta 2013 pa se je za okoli 16 tisoč zmanjšalo število invalidskih upokojencev, medtem ko je bilo število prejemnikov družinskih pokojnin nižje za kar 25 tisoč ali skoraj polovico.

Stopnje letne rasti števila starostnih upokojencev, ki so v začetku prejšnjega desetletja dosegale med 4 in 5 odstotki, so po reformi padle na zgolj en odstotek, v zadnjih dveh letih pa se znova povečujejo. Lanska letna rast je znašala 1,6 odstotka. Močno so upadle tudi stopnje rasti ostalih kategorij upokojencev. Število invalidskih upokojencev se letno zmanjšuje za nekaj več kot dva odstotka, število prejemnikov družinskih pokojnin za okoli sedem odstotkov, letna rast števila prejemnikov vdovskih pokojnin, ki je bila pred desetimi leti skoraj 9-odstotna, pa je do lani upadla na 1,1 odstotka. Po drugi strani je občutno naraslo število prejemnikov 40 odstotkov starostne pokojnine ob delu. Konec maja je takšno pokojnino prejemalo 13.862 posameznikov ali skoraj petina več kot pred letom dni.

Število zavarovancev, ki je zaradi gospodarske krize do leta 2013 upadlo na okoli 833 tisoč oseb, se je od tedaj povečalo na skoraj 956 tisoč, od tega število zaposlenih za okoli 117 tisoč. Razmerje med zavarovanci in upokojenci, ki se je do leta 2013 znižalo na 1,38, je od leta 2019 poraslo na 1,55, lani pa je znašalo 1,53.

Pokojnine rastejo, a očitno premalo

Povprečna starostna pokojnina je maja letos znašala 723,92 evra neto in je bila za 5,4 odstotka višja kot maja lani (lani je bila rast 4,7-odstotna). Moški so v povprečju prejeli 719,54 evra ali 4,7 odstotka več kot pred 12 meseci, ženske pa 728,42 evra ali 6,1 odstotka več. Povprečna neto starostna pokojnina, ki se je po več letih upadanja leta 2015 znižala na 609,5 evra, se je tako v zadnjih šestih letih zvišala za skoraj 115 evrov. Povprečna starostna pokojnina s 40 ali več leti pokojninske dobe je znašala 908,52 evra oziroma 4,2 odstotka več kot v lanskem maju. Povprečna 40-odstotna pokojnina ob delu pa se je od maja lani zvišala za 9,1 odstotka na 350,52 evra.

Razporeditev pokojnin pokaže, da skoraj 40 tisoč starostnih upokojencev prejema mesečno manj kot 500 evrov pokojnine. Skoraj 270 tisoč ima pokojnino v višini med 500 in 1000 evri, nekaj manj kot 60 tisoč jih prejema med tisoč in 1500 evri pokojnine, dobrih 13 tisoč upokojencev se lahko razveseli pokojnine med 1500 in 2000 evri, 5331 jih prejema med 2000 in 2200 evri, 3002 upokojenca pa po več kot 220 evrov. Najvišja izplačana pokojnina je sicer maja znašala 3148 evrov. Po drugi strani je najnižja pokojnina letos določena pri 279,56 evrih, najvišja starostna pokojnina, odmerjena od najnižje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe, pa pri moških znaša 563,86 evra, pri ženskah pa 601,77 evra.

Naš pokojninski sistem ne deluje: Leta 2020 je 42% vseh upokojencev prejemalo pokojnino pod 600 EUR, kar ne zadošča niti za pokritje minimalnih življenjskih stroškov (613 EUR). Po podatkih SURS je bilo leta 2019 med vsemi 243.000 osebami, ki živijo pod pragom tveganja revščine kar 90.000 upokojencev. Čeprav so pokojnine nizke, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne zadostujejo za njihovo izplačevanje: za pokrivanje obveznosti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je vsako leto potreben transfer sredstev iz državnega proračuna, ki je leta 2020 znašal 1,2 milijarde EUR.

Povprečna starostna pokojnina je v letošnjih prvih štirih mesecih dosegala 56,5 odstotka povprečne neto plače. Kljub drugačnim napovedim ob pokojninski reformi se njeno razmerje do povprečne neto plače še naprej iz leta v leto zmanjšuje, leta 2011 denimo je znašalo 63,4 odstotka. Povprečna starostna pokojnina novih upokojencev je lani znašala 648,59 evra, kar je sicer za 2,7 odstotka več kot leta 2019, a za 40 evrov manj od povprečne starostne pokojnine, ki je lani dosegala 688,84 evrov.

Vse slabše je tudi razmerje povprečne invalidske pokojnine do povprečne neto plače, ki je od leta 2011 padlo s 50,6 na 43,6, in razmerje med povprečno družinsko oziroma vdovsko pokojnino do povprečne neto plače - to se je znižalo s 43,4 na 35,5 odstotka.

Daljša pokojninska doba žensk, krajša pri moških

Po pokojninski reformi se povprečna starost novih starostnih upokojencev še naprej povečuje. Medtem ko so bili leta 2013 moški ob upokojitvi v povprečju stari 60 let in 11 mesecev, so se lani upokojevali pri 62 letih in osmih mesecih. Ženske, ki so se leta 2012 v povprečju upokojile pri 58 letih in dveh mesecih, pa so lani za upokojitev potrebovale 60 let in 11 mesecev.

Pri ženskah se je v zadnjem desetletju močno podaljšala tudi povprečna pokojninska doba (leta 2011 je znašala 34 let in 11 mesecev, lani pa že 38 let in 10 mesecev), povsem drugače pa je pri moških. Če so se namreč ti pred desetimi leti v povprečju upokojevali s 37 leti in devetimi meseci pokojninske dobe, kar je bilo skoraj tri leta več kot pri ženskah, so imeli lani le še 36 let in deset mesecev pokojninske dobe ali dve leti manj od žensk.

Iz proračuna za pokojnine kar 1,3 milijarde

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) za letos načrtuje 6,180 milijarde evrov odhodkov, od tega 5,214 milijarde evrov za pokojnine, 467 milijonov evrov za prispevke za zdravstveno zavarovanje upokojencev, 280 milijonov evrov za transfere za zagotavljanje socialne varnosti in 168 milijonov evrov za nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Večina prihodkov, 4,710 milijarde evrov, se bo natekla iz davkov in prispevkov, kar 1,444 milijarde evrov pa bo transfernih prihodkov, od tega 1,337 milijarde evrov iz državnega proračuna.

Delež odhodkov Zpiza za pokojnine, ki je do leta 2013 narasel na 11,67 odstotka BDP, se je po pokojninski reformi do leta 2019 znižal na 9,59 odstotka BDP, lani pa se ponovno dvignil na 10,65 odstotka BDP. Skupni odhodki zavoda so se po enakem obdobju upadanja lani zvišali z 11,39 na 12,74 odstotka BDP.

Malačič: Nujen je bolj premišljen sistem spodbud

Janez Malačič iz ljubljanske ekonomske fakultete pravi, da so najnovejši podatki Zpiz ugodni, a le na prvi pogled. »Medtem ko se zdi da zadnja sprememba pokojninske zakonodaje deluje in s tem rešuje problem pokojninske blagajne, pa se pozablja na več kot 1,3 milijarde priliva iz državnega proračuna, na katerega so se očitno že vsi navadili. Ta priliv lahko postane ob hitri rasti dolga države zaradi koronavirusne krize čez nekaj let velik problem. Če denarja v proračunu ne bo, bodo pokojnine padle,« opozarja.

Še večji problem so za Malačiča »ad hoc rešitve, ki so v manj kot 10 letih dvakrat uvedle prisilno upokojevanje, vmes pa ponudile, verjetno izbranim srečnežem, kar 40 odstotkov pokojnine ob nadaljnji zaposlitvi po izpolnitvi pogojev za pokoj«. Taki posegi so, kot pravi, v našem sistemu stalnica, manjka pa premišljen sistem spodbud, ki bi na dolgi rok motiviral ljudi za vključenost v sistem in jim zagotavljal dostojno pokojnino. »Igre s prisilnim upokojevanjem, ki veljajo za ene, za druge pa ne, niso pravične in ne krepijo sistema. Prihodnja reforma, ki bo potrebna v naslednjem mandatu vlade, bo morala takšne ad hoc igrice opustiti in krepiti sistem z dolgoročnimi spodbudami,« pravi Malačič in dodaja, da je treba socialne probleme reševati izven pokojninske blagajne

Kovač: Pred državo je skoraj nerešljiva uganka

»Zadnji pokojninski podatki so znotraj pričakovanj in trendov, ki pa so neugodni, kar kaže, da se nam škarje zaradi demografske tranzicije starajoče družbe razpirajo. Dosedanji popravki sistema so premajhni za srednjeročno in še manj dolgoročno vzdržnost sistema,« pa ugotavlja Bogomir Kovač iz ljubljanske ekonomske fakultete. Ker po njegovi oceni mladi ne verjamejo več v javni pokojninski sistem, bo imela država čez 30 let »skoraj nerešljivo uganko«, kako zavarovancem zagotoviti primerne pokojnine zunaj zavarovalnih javnih shem.

Kovaču je žal, da nismo v Sloveniji »žal nikoli vzpostavili treh pokojninskih stebrov«. »Vseskozi se vrtimo okoli prvega stebra, drugega smo pustili umirati na obroke, tretjega pa nismo niti vzpostavili. Tako podjetja svoje pokojninske sheme niso vključevala v razvoj kadrov in karierne poti, vse skupaj je ostalo na ravni minorne prerazdelitve prispevkov za zaposlene. Prav tako smo povsem zanemarili zasebne pokojninske načrte in dolgoročno varčevanje,« pravi Kovač, ki je prepričan, da pokojninski sistem »ne potrebuje zgolj popravkov, temveč korenito revitalizacijo, povratek k trem stebrom, javni in zasebni zavarovalniški mreži, ter aktivnemu delovanju pokojninskih skladov na domačem in tujih kapitalskih trgih«.

Maks Tajnikar, prav tako iz ljubljanske ekonomske fakultete, ugotavlja, da pri pokojninah ni v bistvu nič novega. »Vse več je upokojencev, vse večje je zaostajanje pokojnin za plačami, vse večja je revščina med starejšimi in vse večji je primanjkljaj v pokojninski blagajni.« To, kot opozarja, pa pomeni, da bomo, če bomo želeli »starejšim in dela nezmožnim zagotoviti življenja vredno pokojnino«, morali v pokojninsko blagajno nameniti bistveno večji delež v BDP, pri čemer še zlasti misli na lastnike kapitala. »Zavedati se moramo, da pokojnine niso ekonomsko vprašanje. So vprašanje ureditve medgeneracijske solidarnosti, ki ima alternativo le v sistemu, v katerem starejši umirajo na ulicah,« opozarja Tajnikar.