Komunalno podjetje Ptuj je v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem za odstranitev tega blata leta 2019 sklenilo pogodbo s CEP, d.o.o., Celje. Pravilne in popolne izvedbo navedenih pogodbenih določil in zagotovil Komunalno podjetje Ptuj ni preverjalo. Pogodbena cena za odstranitev dehidriranega blata (ki ga običajno sestavlja okoli 20 odstotkov trdnih snovi in 80 odstotkov vode) znaša 117 evrov za tono. Hitro naraščajoča »dnevna tržna cena« za odstranitev tega blata pa trenutno po vsej Sloveniji znaša že več kot 200 evrov za tono.

Po navedbah članka so storilci v Pivoli torej »razlili« teh navedenih 200 ton »suhega kontaminiranega blata«, ki naj bi »steklo« po strmem gozdnatem pobočju in prek hudourniškega potoka onesnažilo širše območje. Delavci podjetja VGP odstranjujejo to »smrdečo brozgo« in jo odvažajo na začasno deponijo, kjer jo »nevtralizirajo z zeolitom«, ki nase veže »neprijetne vonjave ter težke kovine«. Zmes blata in zemljine nato odpeljejo v Krško, kjer jo ustrezno obdelujejo in »kompostirajo«. Plačilo ogromnih stroškov, potrebnih za celotno sanacijo, bo prevzela država, torej mi vsi davkoplačevalci. Storilcem (ki so v Ptuju kot plačilo že prejeli 12.000 ton krat 117 evrov za tono = 1.404.000 evrov) pa grozi najvišja kazen le do 375.000 evrov.

Komunalne čistilne naprave so proizvodni obrati. Njihov končni proizvodni izdelek je blato. Iz dotoka komunalnih odpadnih vod izločajo in ustrezno obdelajo organske ter anorganske dotočne sestavine, medtem ko očiščeno transportno sredstvo (vodo) odvajajo v vodotoke.

Kdor se spozna na čiščenje komunalnih odpadnih voda, ve, da strokovno pravilno in predpisano zadostno obdelano (tako imenovano stabilizirano) blato iz komunalnih čistilnih naprav ne sme biti kontaminirano, ne sme biti bakteriološko okuženo, ne sme smrdeti in ne sme vsebovati težkih kovin prek zakonsko predpisanih mejnih količin ali vrednosti. Hud smrad je prvenstveno posledica neželenih in nedopustnih anaerobnih bioloških procesov, tako v kanalizacijskih omrežjih kakor na komunalnih čistilnih napravah. Čezmerne količine težkih kovin pa so posledice nepravilnega zbiranja, uvajanja in odvajanja komunalnih odpadnih voda v kanalizacijskih omrežjih. Torej je neodgovorna in nedopustna odstranitev nestrokovno in nezadostno obdelanega komunalnega blata z nedopustnimi sestavinami in karakteristikami ekološko in zdravstveno izredno škodljiva. Nevtralizacija in vezava neprijetnih vonjav in težkih kovin te v članku navedene »tekoče, smrdeče brozge« z zeolitom, pa to ekološko škodljivost še dodatno poslabša in onemogoča predpisano nadaljnjo obdelavo ter uporabo te mešanice kot kompost.

Če držijo opisne in količinske trditve članka glede skupno 12.000 ton »tekoče, smrdeče brozge«, je torej ta lahko v tem kohezijskem stanju sestavljena le iz manj kakor petih odstotkov (namesto zgoraj omenjenih 20 odstotkov) trdnih snovi in več kot 95-odstotnega deleža vode. Torej je za to vsaj štirikrat večjo razredčenost teh (12.000 × 0,05 =) 600 ton trdnih snovi treba dodati še najmanj 9000 ton vode. Torej je Komunalno podjetje Ptuj namesto zgolj končnih 3000 ton dehidriranega blata z obračunanimi hudo razredčenimi 12.000 tonami dejansko preplačalo CEP za odstranitev dodatno nepotrebne (»razredčitvene«) količine vode znesek v višini vsaj (9000 × 117 =) 1.053.000 evrov.

Prepričan sem, da ptujska čistilna naprava žal ni osamljen primer takih poslov z odpadki. Navkljub mojim desetletja trajajočim strokovnim prizadevanjem naši uradi, stroka in visoko šolstvo vse hitreje zaostajajo in stagnirajo za topoglednim strokovnim znanjem, izkušnjami ter dejavnostjo naših sosedov.

Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana